Fat Possum Records, 2023

Raperski eksperimentalni dvojec Armand Hammer je svoje prve RŠ korake povil skoraj točno pred desetletjem. Takrat sta precej samosvoj, konfuzen in nesamozavesten Elucid ter vse vidnejši raper Billy Woods ponudila svoj prvenec Race Music in očarala s svojo nezaigranostjo, svojstvenostjo ter DIY pristopom, ki ni vključeval tradicionalističnih raperskih podlag in hvalisanj, marveč se je ignorantsko izogibal raperskim stereotipom.

Deset let kasneje sta Elucid in Billy Woods na višku svojih solističnih poti in ustvarjalnega procesa. Elucid je postal precej bolj samozavesten klepetač, Billy Woods pa je pomagal pri ponovni vzpostavitvi neodvisne in podtalne newyorške scene, založba Backwoodz Studios namreč kotira v vrhu ustvarjalnega raperskega podzemlja zadnjih let.

Na levopolni zemljevid sta se fanta postavila že dolgo tega, bolj ortodoksno rapersko poslušalstvo pa sta na svojo stran pridobila počasi, predvsem pred dvema letoma, ko sta spajdašena z najboljšim raperskim producentom zadnjih let, The Alchemistom, žarela na briljantnem albumu Haram. No, aktualni album, We Buy Diabetic Test Strips, je praktično zrcalno drugačen od svojega predhodnika. Nastal je tako, da so se v Studiu Backwoodz Willieja Greena znašli klaviaturist, basist, tolkalec in trobilec, ki drug z drugim niso še nikoli igrali. V prostostilnem jamu so pustili paleto različnih zvokov, ki so jih nato v roke dobili različni, z raperjema povezani producenti in iz njih sestavili podlage.

Tako je nastala široka paleta pogledov na živo inštrumentacijo, ki je zažvrgolela v temačni, težko umestljivi abstraktnosti, ki že v samem začetku estetsko obračuna s tradicionalistično, puristično ali komercialno rapersko publiko in se popolnoma usmeri k alternativi. Bolj kot se album premika proti koncu, težje ga dešifriramo, od poslušalca pa zahteva popolno osredotočenost. Zahtevnost diktirajo producenti Child Actor, Willie Green, Steel Tipped Dove, Messiah Music, August Fanon, DJ Haram, Preservation, Kenny Segal, Black Noi$e, Jeff Markey, Sebb Bash, Pudge, Elucid sam in nepričakovano celo vsemogočni El-P, mlajšim poslušalcem verjetno znan predvsem po delu v Run The Jewels, starejšim pa po tem, da je ustanovitelj prve resne podtalne raperske založbe, Definitive Jux, ki je presegla lastne okvire, ter producent, ki ga najdemo na dobri četrtini plošče, Jpegmafia. Peggy je tudi tisti, ki album nemudoma odpre ob abstraktnem sozvočju telefonov, piskov, efektov, odmevov in vseh mogočih ropotarij in zaključi v sorodni maniri.

Nastavek, ki ga kasneje sicer malce bolj zankajo preostali producenti, pa tudi ostaja stična točka albuma. Poslušalci smo soočeni z brbotanjem nasičenih zvokov, ki barvajo temačno, noisersko, čemerno in grozljivo vzdušje, preko katerega oba glavna govorca z gosti izlivata svoje verbalne bravure. Billy in Elucid ostajata avanturistična, afrocentrična, slikovita, kompleksna in mestoma kriptična, torej temeljita na tem, kar sta počela doslej. Njuno precej opazno uvajanje v odraslo življenje in eksistencializem se izliva v klasične trenutke paranoje, senzibilnosti, raperskih premislekov, vpogleda v družbo okrog njiju, pa tudi v ljubezen in bližino, ki sta tiha konstanta njunih solističnih in skupnih albumov.

Turobno in ambientalno atmosfero občasno sicer prerežeta z absurdnim humorjem, provokacijami, zanimivimi besednimi igrami, zabavnimi vložki in referencami, toda njun svobodno asociativni stil, izlit v hipnotične loope dezorientirane produkcijske slike, zavzame središčno točko albuma. Živi inštrumentaciji producenti dodajajo zvoke prasketajočih vinilnih plošč, strašljivih zvokov in svobodnega jazzerskega pridiha. Vse skupaj gradijo na atmosferi abstraktnega jazz rapa in neizogibnem kaosu, iz katerega štrlijo posamezni zvoki flavte, sintetizatorjev, zloveščih zvoncev in mnogih prihajajočih in odhajajočih zvokov. Občasno se zdi, da smo se znašli v kaotičnem newyorškem velemestnem vrvežu, kjer ne poznajo miru, okrog nas pa »nabija« strašljiv industrialni hiphop, obdan z 808-icami in nadrealizmom.

Glavna protagonista se zibata v enigmatični senzibilnosti povedanega, švigata od ene ideje do druge in nas preko kompleksnih, navidezno nepovezanih zgodb na koncu vedno pripeljeta do konca. Njuna perspektiva, kljub karierama, s katerima se lahko preživljata, še vedno ni svetla, sploh ne v gentrificiranem središču njunega newyorškega domovanja, in to se še kako odraža tudi na tem albumu. Še vedno nagovarjata skupnostne vrednote, med njima je prava kemija, a se zdi, da včasih v eksperimentiranju vseeno odideta predaleč, sploh v kompozicijah, v katerih gostuje recimo Junglepussy in sta obe povsem odveč na albumu.

Izjemno intenziven album, poln mračnih verzov, brutalnih zvočnih prebliskov in eksperimentirajočega konceptualizma. Eklektičen album, ki sicer je koherenten, toda mestoma tudi zaradi besedilne in beatovske intenzitete težko poslušljiv, ne pusti nam dihati in kaznuje vsako sekundo neosredotočenosti poslušalca. S tem se občasno izgubljajo vznemirljivi in samorefleksivni stihi, skriti za na videz naključnimi izjavami in žanrsko povsem nekarakterističnimi podlagami.

Če bi lahko za dosedanje albume Armand Hammer vehementno trdili, da je vsak nov album boljši od predhodnika, se tokratni eksperiment vendarle ni končal tako. Elegantne in dobro osmišljene fragmente prevečkrat izgubimo v črevesju počasnih, nasičenih beatov, ki pozornost vzamejo prav takrat, ko sta govorca najbolj v elementu. Tudi močna, svobodnoformalna izraznost lahko ubije abstraktni hiphop in refleksijo nefunkcionalne družbe. Eksperiment z živo inštrumentacijo je sicer še eden v vrsti odmevnih in dobrih albumov Armand Hammer, ki pa mu do odličnosti manjka vsaj kanček več reda, ki bi bolj izpostavil vznemirljivost in ostrino povedanega. Ali se je na njuni šesti skupni plošči krivulja začela permanentno pomikati navzdol, bo pokazala prihodnost, vsekakor pa fanta prideta bolj do izraza na manj eksperimentalnih podlagah. Morda sta prav zato prvič izdala album pri drugi založbi in Backwoodz Studios zamenjala z eminentnejšo Fat Possum Records.