Editions Mego, 2010

Kar nekaj plasti misterija se kopiči okoli zasedbe Emeralds ali tega, kako so na različnih koncih predstavljeni v javnosti. Najprej je tu na dlani povezava v hipnagogični pop, ta klepani biserček žanrskega označevanja, že kar preko roba napolnjen s konceptualnimi preudarki. Neke zvočne aluzije na New Age ter odkrito mešetarjenje po glasbeni zapuščini osemdesetih povezavo s sceno okoli Jamesa Ferrara, Oneohtrix Point Never, Ariela Pinka in drugih zvočno tudi utemeljijo. Vendar pa je razvlečeni glasbeni tok Emeralds v razmerju do navedenih in ostalih povezanih zelo po svoje ovit.

Drone je druga žanrska oznaka, pogosto v igri, ko gre za njihovo glasbo. Ta posebni ovoj, kot formalni strukturni okvir komadov s plošč, gotovo temelji nekje v njihovih ambicijah po improvizaciji. Njihove improvizacije se torej bohotijo v nekakšne drone-e, v tem primeru to pomeni predvsem atmosferične krajine, preigravanje specifičnih vzdušij v barvite in žareče skulpture, vredne ambientalnih in zeljarskih korenin. Drone tu bolj kot puščanje zvoku drobiti se in bistriti v razpadanju na komponente pomeni nekakšno zasanjano predajanje toku sequencerjev, loopov, preigravanju tonskih lestvic in repetitivnih vzorcev. Emeralds v tem vidijo nekakšne mistične spoje človečnosti in tehnologije, organskega v mašini, ki kot pozitivna rezultanta poraja neko novo skupnostno obliko zavesti, emancipirano do tehnologije in do glasbe.

O sebi in svoji glasbi Emeralds pravijo: „prestavimo se v glasbo samo.“ Sami tudi pogosto operirajo z izrazjem, ki vključuje razne transcendence in kozmičnosti. Seveda obstaja neka intuitivna asociativnost, ki sintetizirane zvočnosti in izgrajena vzdušja s plošč in živih nastopov Emeralds izpeljuje v vizualne predstave prostranosti in na pol religiozne manifestacije „prehajanja“. Po drugi strani pa, kot tudi pritrjujejo člani benda sami in njihova vpetost v sceno, ki pogosto angažira lo-fi variante, njihov zvok plete presneto prizemljene slike vzdušij kulture osemdesetih let prejšnjega stoletja. Slike serij in filmov takšne ali drugačne fantastike z Knight Riderjem, Davidom Hasselhoffom in Kittom na čelu, danes zastarelih ter zrnatih kaset in tehnologije videorekorderjev, vsaj deloma tudi pocukranih razpoloženjskih soundtrackov in dolgočasnih klaviaturskih eskapad, ki jih nekateri zaradi okorelih harmonskih struktur in zlizanega prebiranja strun tako sovražimo. Pa igračkastih laserskih pištol z utripajočimi lučkami.

Tako je, ko pridemo dovolj daleč skozi meandre mistike in preoblečenih asociacij, v primeru glasbe Emeralds očitna nad-poveznjena zgradba, skozi katero se je potrebno spustiti, da lahko šele začnemo zares poslušati tisto, kar ima zasedba muzikalno povedati. Skozi meglico retro-futurizma, so-čutečih improvizacij in kopice transcendentne prtljage tako pronicajo zanimivi detajli zvoka analognih sintetizatorjev in izgrajenih sekvenc. Ti ob stalnih podlagah ambientalno razvlečenih klaviatur in kitarskih akordov, s skorajda neobstoječim perkusionističnim aparatom, na plošči izpadejo najbolj zanimivi. Emeralds so mojstri vijačenja svojih škatlic brez zapadanja v monotonijo. V kolikšni meri nekoliko omamljena narava njihovih gradenj v sedlu tehnologije ponuja vpogled »v« in invencijo znotraj današnjega stanja interakcije avtomatiziranih sistemov in organskih čutnih aparatov, torej to, kar Emeralds sami predlagajo, je po mojem mnenju vprašljivo.

Tisto, kar je najbolj zanimivo in kar po svoje odpira nov misterij, je dejstvo, da Emeralds osmega septembra prihajajo v Kino Šiška, pogoltniti nas s svojim zvokom, ki po napovedih in obljubah sodeč po jakosti ne bi smel dosti zaostajati za prvaki noiserskih izpiranj. Po plošči sodeč bo koncert dober konglomerat muzik, od nemških elektronskih in industrielnih klasik do starih progresivnih hipijad, serviran skozi zvočno podobo sodobnega glasnega živega benda, ki ga zanima sonična fizična interakcija s telesom poslušalca. V resnici kar poslastica, ko pričakujemo koncert.

Plošča Does It Look Like I'm Here pa bo v svojem teku v naslednji slabi uri predstavila zadnji diskografski moment zelo mladega benda v hitri evoluciji, benda, ki stilsko dokaj daleč skače z vsako izdajo, skače pa tudi med založbami. Raznih EP-jev, kaset in omejenih vinilnih naklad s posnetki improvizacij so do danes izdali res veliko, pri mnogih različnih založbah. S skokom v komponirano izročilo se je pogostnost javnosti predanih izdelkov skrčila. Isti moment pa je, kot sam razumem, spremenil tudi naravo njihove žive improvizacije, saj naj bi jo prirejali na ploščah nasnetemu materialu. Tu gre poslušati muzikalnost Emeralds. Po mojem mnenju. Morda tudi njihovo mistiko?