samozaložba, 2021

Ko želi tokratna recenzentka pridobiti pozornost mimoidočih za pogovor o našem gospodu in odrešeniku dramenbejsu, prepogosto naleti na odziv v smislu »to ni moja scena« ali »kaj je to razbijanje« … Zakaj sploh čutimo tako potrebo po žanrskih okvirih in od kod tak zadržek proti izstopanju iz njih? Vzemimo si nekaj časa, da raziščemo in razmislimo, ali za tem razbijanjem tiči globlja zgodba. 

Pozdravljeni torej v Cerkev Bobna in Basa – v našem prostoru majhni, a zagrizeni religiji glasbe hitrih ritmov in krepkih subov. Danes praznujemo njeno moč na ušesa in našega novega člana, ki se je v ustvarjanje dramenbejsa spreobrnil iz Cerkve Globokih koncev. Recenziramo album roborat EP novega umetniškega projekta emjulate, prvo, v drum'n'bass orientirano izdajo sicer starega znanca Radia Študent FLO-ja.

Dolgoletni ustvarjalec dubstepa, grimea in garagea za nov alias pravi, da se precej razlikuje od pričakovanj njegove siceršnje publike. Druga zvrst, drugo ime – ali si ga poleg znanilca novega stila lahko razlagamo tudi kot opozorilo njegovim dozdajšnjim podpornikom? In če ja, zakaj bi se nam zdelo potrebno tako opozorilo? Človek je nagnjen h grupiranju in poenostavljanju informacij, saj tako lažje loči med sabo in vsem ostalim, kar razloži tudi prepogost izgovor »to ni moja scena«. A ustvarjalci so tisti, ki sceno proizvajajo, zato naj si jo drznejo tudi vzgajati, izzivati in spodbujati k stalni refleksiji zvoka in posameznikovega odnosa do njega. Upoštevajoč vse to, emjulate odseva svojo producentsko zrelost s preciznostjo glasbenega izraza v različnih stilih, kar uspe le redkim. FLO tako uspešno preseže lasten okvir in nam uspe svoje sporočilo prenesti v novem jeziku.

Sam pravi, da lahko v drum'n'bass kontekstu bolj eksperimentira in ima svobodnejši pristop do dizajna zvoka. EP-ja emjulate in roborat sta dva pola ene celote in predstavljata zvočno tranzicijo od FLO-ja do emjulata. Istoimenski EP je uvod v novo poglavje in subtilno opozorilo dozdajšnjim poslušalcem: časi se spreminjajo. Karakter albuma zaznamuje polovični džunglističen tempo, podkrepljen s težjimi industrijskimi zvoki. Slišimo lahko tudi nekaj prostrane atmosfere, ki nam je znana in ljuba s FLO-jevih počasnejših izdaj.

Iz garage in dubstep produkcije takšnih izdaj ima producent še več potenciala na kontemplativni strani zgodbe. Na plošči Left Behind smo lahko slišali ravno te introspektivne atmosfere, neprizanesljivo temačnost in izgubljanje v lastni glavi, kar bomo, upamo, enkrat slišali tudi v drum'n'bass ritmu. Najnovejša izdelka po drugi strani izražata nelagodje, bes, umazanijo in katarzo kot še en relevanten izraz tesnobe današnjega časa.

Roborat EP je pretežno v drum'n'bass orientirana izdaja, ki deluje kot odgovor na prejšnjo in kot njena nadgradnja. Avtor nas vodi čez svojo zvočno misel in skoznjo vpeljuje odnose med polovičnimi, celimi, polomljenimi in čistejšimi ritmi. Posebnost so vokali iz filmov stare šole s sporočili, kot sta »shot to the head« in »get away with murder«. V prvih treh skladbah lahkotno prehaja med polovičnim in tekočim drum'n'bass ritmom, opaziti je izvor vzdušja v prejšnjem komadu in njegova transformacija v naslednjem. Skozi album se povečuje intenzivnost škripajočih zvokov, ki se stopnjujejo do vrelišča roborats. Ne boj, to je mesarsko klanje! Štikl je že skoraj na meji trdote, ki jo je recenzentka na slušalkah sposobna prenesti, v klubu pa je to verjetno komad, ki na vrhuncu večera žur teleportira v sedmo prestavo.

Pri čakanju na zdravstveni se navadimo na podganje škrabljanje, ki z vsem zadoščenjem maliči bas linijo. Zadnji posnetek flatlined zadevo zaokroži v ostro nabritem stilu in je primer globokega minimalnega neurofunka, ki dokazuje, da za napetost na plesišču niso potrebni pretežki zvoki niti pocukrane melodije. Z ostrejšimi zvoki se je v obdobju brez klubov včasih težko poistovetiti, saj tako ušesa kot plesne mišice navadno rabijo nekaj prijaznejšega ogrevanja. Je pa res, da emjulatov zvočni izraz še spoznavamo, in preden ga bomo lahko razumeli v njegovem polnem kontekstu, mora glasba zaživeti na plesišču.

Poslanstvo drum'n'bassa je spraviti ljudi plesat. Sodobna drum'n'bass produkcija se odziva na kontekst svoje generacije: obrača se v mračno in minimalno, daje prostor za zgodbo in razmislek. Na plan prihaja želja po inteligentnih konstrukcijah in brezskrbnem prehajanju med niansami nepravilnih, samonadgrajujočih se ritmih. V novih projektih lahko slišimo dve glavni smeri odziva na koronsko tesnobo: izdaje gredo ali v bolj umirjene, že skoraj dolgočasne verzije ali pa v trše in agresivnejše, kar se čuti kot druga, navzven usmerjena plat odziva. Umirjenemu izrazu v slovenskem prostoru sledi predvsem Cosmic Sequence, na drugi strani Rettir zvok interpretira mračnejše, pa še vedno precej minimalistično. Emjulate se z letošnjima albumoma postavi na trši konec tega kontinuuma, saj nas bolj kot k mirnemu srečanju s samimi sabo spodbuja k ognjeviti sprostitvi energije navzven. V mednarodnem merilu, ki mu je roborat EP že dorasel, bi način podajanja zvoka lahko primerjali z Montyjevim letošnjim EP-jem F4DE.

V FLO-jevi pestri diskografiji je roborat glavni gost imaginarnega klubskega večera v dnevni sobi. Za potop v globoko meditacijo je definitivno rezerviran EP Buried, takoj za njim me Antimatter spusti v prevpraševanje razmerja med časom in prostorom, da pri albumu Left behind že skoraj podvomim o svojem mestu v svetu in njegovem obstoju. Tesnoba se stopnjuje do blaznosti, ko nastopi emjulate. Ta napetost še poveča in močno poostri ton pripovedi – zaradi preobilice nakopičene energije zvišanje tempa deluje skoraj odrešilno, implozija je le še vprašanje časa. Se samo meni zdi, da je čas v bistvu nehal obstajati? Mogoče je to le srčni ritem, ki se je naposled uskladil s tempom vibracij, ki vanj prihajajo od zunaj. Roborat EP me je že s prvim komadom ustrelil v glavo, proti čemur sem bila precej nemočna. Pravzaprav na tej točki nimam druge, kot da se mu prepustim, saj obstaja samo še ritem, valeč se skozi moja ušesa in telo, ki ne more biti več pri miru.

Tolpo bumov je pripravila vajenka Veronika Černe.