Emanzipation Productions, 2022

Prejšnji torek smo v intervjuju v oddaji Metal detektor na valovih Radia Študent gostili domače death metal nažigače Ensanguinate. Njihov vodja, vokalist in kitarist Andrej Čuk je med drugim dejal, da je ime pravzaprav svojevrstno parafraziranje glagola »exsanguinate« oziroma »izkrvaveti«. Bend torej z imenom sporoča, da na nek način »vnaša kri«. Po mnenju avtorja Tolpe bumov jo vsekakor vnaša v sceno, ki jo že bogatijo death metal bendi, vendar Ensanguinate svežo kri črpajo iz prvinske preteklosti svetovne death metal scene. To je kri, ki je slovenska metal scena v zadnjih treh desetletjih dejansko sploh še ni prelila. Takšna izjava je vsekakor drzna, morda celo arogantna, a ob poslušanju prvenca Eldritch Anatomy postane jasno, da je na mestu. Pa poglejmo, zakaj.

Ensanguinate so torej death metal bend, kot ga slovenska metal scena še ni imela. Za razliko od progresivnih in modernih Siderean ter Cordure ali pa grindersko obarvanih Vulvathrone in Dickless Tracy bi Ensanguinate lahko uvrstili v death metal predvsem poznih 80. in zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja. To je po svoje ironično, saj so fantje večinoma rojeni po letu 1991, ki velja za eno zlatih let svetovne death metal scene. Letnica rojstva gor ali dol, Ensanguinate oziroma samooklicana »črna smrt ljubljanska« so uspeli ujeti moč, agresijo in predvsem zlobnost tega, kar je ponudil death metal, ko se je začel širiti z imeni, kot so Death, Possessed in Morbid Angel. Nalezljive melodije? Temačni rifi? Brutalni vokali? Agresivni bobni? Dinamika in subtilna kompleksnost znotraj navidezne enostavnosti? Zlovešča in mračna besedila? Usnjene hlače, jakne, pasovi z metki, čupe in grdi pogledi? Vsemu temu lahko ob poslušanju slabih 40 minut trajajočega ploščka in opazovanju spremne knjižice samo prikimamo.

Eldritch Anatomy se odpre hitro in brezkompromisno. Prevladujejo enostavni rifi in hiter tempo bobnov, struktura pesmi je precej preprosta, komadi zvenijo podobno in na trenutke celo predvidljivo. To je vsaj pri dveh pesmih pravzaprav zapuščina dema Entranced By Decay, ki je pokazal potencial zasedbe, a je bil, roko na srce, po svoje dokaj povprečen, če ne celo klišejski. Svež, kužni veter je zapihal s četrtim komadom, Perdition's Crown. Tu slišimo, kje so pravi čari zasedbe Ensanguinate. V počasnejših ritmih izpod rok Matjaža Winklerja, kompleksnejših melodijah, ki skupaj z rifi podajo mogočen in za táko zvrst nujen pridih temačnosti in diaboličnosti, za kar skrbijo inštrumentalisti, torej kitarista Andrej Čuk in Jaka Črešnar ter basist Miha Šinigoj. V mračnih besedilih, pod katera se podpisuje Čuk. Z vsem tem se predstavi entiteta, ki sloni predvsem na prvih korakih v svetovnem death metalu in ki je krepko zajela tudi iz črnega kotla kasnejše ameriške death metal šole. Obenem pa je sprejela zapuščino predvsem skandinavske death in black metal šole v stilu enih in edinih Dissection, z zelo močno dozo pogrebnega smradu, ki ga še danes uspešno utelešata predvsem ameriški imeni Incantation in Autopsy.

Prava moč muzike s plošče je torej po mnenju recenzenta predvsem v njeni drugi polovici. Izrazita je predvsem v zadnjih treh skladbah, pri čemer bi izpostavili drzno potezo, komad Sublimation. Komad z – glede na preostanek plate – najpočasnejšim tempom in besedili, ki so diabolično izgovorjena v rikverc, je dodaten odklon na tej plošči. Hkrati je treba pohvaliti premišljeno umestitev komada Vile Grace, ki je zadnji na plošči in kaže, v katero smer se bo zasedba razvijala v prihodnje.

Čeprav tuji mediji pri predstavitvi albuma Eldritch Anatomy govorijo o umazanem zvoku, je morda bolje uporabiti opis surov zvok. Umazanije, gnusa, nejasnosti zvoka, ki so jih vsaj v Sloveniji s svojimi posnetki dobro zajeli predvsem postojnski Morbid Creation, tukaj namreč ni. Surovost pa je več kot dovolj občutna. Dejansko prevladuje, blaži jo le zlovešča melodičnost, ki je tudi ena pomembnih značilnosti zasedbe in jo lahko slišimo v solažah, ki sicer niso virtuozne, a prikažejo vzdušje posameznih pesmi. Prav tako je melodičnost močan adut, ko spremlja predvsem počasnejše rife, ki kot kri polzijo v dušo poslušalcev in poslušalk. Odličen primer je pesem Gaping Maws of Cerberus, predvsem njen refren.

Če povzamemo: komadi na albumu Eldritch Anatomy na prvi posluh zvenijo podobno, a se razlikujejo v podrobnostih. Ni iz trte izvit pregovor, da se hudič skriva v podrobnostih. Videti je, da je bilo pesmopisje za plato premišljeno. Pesmi so jasno zastavljene in strukture skladb se vam bodo že po prvem poslušanju usedle v spomin. Vsak komad gradijo bogate, četudi ne nujno kompleksne kitarske linije. Velika prednost muzike je pridih melodičnosti, ki daje komadom novo dimenzijo in tvori morbidno, zloveščo, a hkrati lepo atmosfero. Za masivnost zvoka poskrbijo predvsem bas kitara, ki je v miksu ravno dovolj prisotna, in za razliko od dema precej bolj razgibani bobni. Vse skupaj okrona razumljiv in hkrati surov vokal, ki z reverbom gradi občutek zvočnega zidu, ki vas zapre v pekel, o katerem govorijo besedila. Tudi tokrat je za zvočno sliko poskrbel bend. Vodja zasedbe, kitarist in vokalist Andrej Čuk, je ploščo posnel, zmiksal in zmasteriziral sam.

Prepustimo se zapeljevanju hudiča in razmišljanju o temi, ki curlja v našo dušo. Kri je življenje, pravi grof Drakula v filmski priredbi kultnega romana Brama Stokerja, življenje pa se vam bo po poslušanju te plošče zagotovo spremenilo.