ENSANGUINATE: Entranced By Decay + NEFARIOUS VERMIN: Elongated Misery

ENSANGUINATE: Entranced By Decay + NEFARIOUS VERMIN: Elongated Misery

Recenzija izdelka
19. 11. 2020 - 19.00

V začetku letošnjega avgusta sta v razmaku štirih dni na slovensko sceno prišla kar dva domača death metal izdelka, in sicer demo Entranced by Decay zasedbe Ensanguinate ter prvi album zasedbe Nefarious Vermin, Elongated Misery. Oba sta izšla v samozaložbi, oba so izvajalci praktično v celoti posneli in zvočno obdelali sami, izdaji pa predstavljata starošolski death metal, čeprav vsaka na svoj način.

 

Ensanguinate: Entranced by Decay (samozaložba, 2020)

Ensanguinate domujejo v Ljubljani, bend pa tvorijo nekdanji člani zasedb Eruption in Panikk ter sedanji člani bendov Hellsword in Sober Assault oziroma Armaroth. Glede na glasbeno preteklost članov je takoj jasno, da bend resnično obeta, a bolj kot zasedbin pedigre nas pri njej pritegne to, da oglašujejo igranje death metala v starošolski maniri, ki pa stavi na miks med zlobno agresijo Possessed in Slayer ter melodičnostjo zgodnjega švedskega death metala à la Nihilist ter Grotesque in black metala v stilu Dissection. Vse našteto se dejansko in zares odlično sliši v štirih komadih, ki jih ponuja demo Entranced by Decay v slabih 20 minutah. Mi bomo v Tolpi danes poslušali zgolj tri komade, ki pa so več kot dovolj reprezentativni, in s tem pravzaprav predstavili verzijo dema, dostopnega na Bandcampu, saj vse štiri komade vsebuje le fizični plošček, ki je za demo resnično profesionalno narejen, tako po videzu kot po vsebini.

Entranced by Decay vsekakor mine prehitro, pri tem pa ponudi komade, ki na prvi posluh resda zvenijo izredno podobno, a ima v resnici vsak med njimi svoje skrite čare. Jasno je, da je tu songwriting zelo dobro premišljen. Vsak komad ima kitarske linije, ki so bogate – ne nujno kompleksne, a vam bodo ostale v spominu, pa naj bo to otvoritveni riff prvega komada, ki je poklon Incantation, Autopsy in Death, vodilni riff drugega komada, ki najbolj spomni na zlate čase Benediction, ali pa refrenski riff tretjega. Pesmi na demu so tudi jasno strukturirane. Že po prvem poslušanju se vam bodo strukture pesmi usedle v spomin, poznavalci na začetku omenjenih ameriških ter švedskih vzornikov pa bodo takoj slišali, komu Ensanguinate izrekajo svoj hommage. Velika prednost je pridih melodičnosti, ki dá komadom neko čisto novo dimenzijo in tvori morbidno, zloveščo, a hkrati lepo atmosfero. Pridih Dissection je tu izredno dobrodošel in efektiven. Kitare zvočno ne delujejo ultra mastno, a za to poskrbita bas kitara, ki je v miksu prisotna ravno dovolj, ter tankovski bobni, ki ostajajo direktni, enostavni, a popolnoma prilagojeni pesmim in stilu, ki ga igra bend. Vse skupaj okrona razumljiv in hkrati surov vokal, ki se zlahka spogleduje z zgodnjimi Morbid Angel in Pestilence ter Death. Posebej pohvalno je tudi to, da je za zvočno sliko poskrbel bend sam, saj je vodja zasedbe, kitarist in vokalist Andrej Čuk zadevo posnel, miksal in masteriziral. Hkrati je treba poudariti tudi to, da slovenskega benda, ki bi na tako kvaliteten način igral prvinski death metal, do zdaj še ni bilo, z velikim zanimanjem pa čakamo, kaj bo prinesel prvenec, ki ga trenutno pripravljajo.

 

+

 

Nefarious Vermin: Elongated Misery (samozaložba, 2020)

V drugem delu današnje Tolpe bumov na valovih Radia Študent pa bomo poslušali postojnski dvojec Nefarious Vermin, ki – tako kot prej slišani Ensanguinate – igrajo starošolski death metal, a na precej drugačen, tudi primitivnejši način. Nefarious Vermin je bend bratov Sajovic, ki sta se na sceni zapisala predvsem z delovanjem v postojnskem klubu Kontejnr ter igranjem v bendih, kot so Morbid Creation, Zabojnik, F.T.D., CarlXJohnson itd. Od naštetih bendov Nefarious Vermin najbolj spominja prav na Morbid Creation, a v precej primitivnejši, stripped down verziji.

Za razliko od Ensanguinate sta Nefarious Vermin na začetku avgusta ponudila kar album, a čeprav je prvenec po številu komadov daljši od dema Ensanguinate, saj ponudi kar sedem komadov, je trajanje ploščka približno enako dolgo. To pomeni, da so komadi precej krajši, in čeprav so si na prvi posluh med seboj precej podobni, se tudi tu ob natančnem poslušanju izriše bogatejša slika.  

Plošča Elongated Misery po kvaliteti zvoka deluje precej bolj hrupno, po dinamičnosti pa precej bolj monotono in neizvirno, a ravno v tem je njena moč, saj sam bend pravi, da k temu stremi. Elongated Misery tako ponudi starošolski primitivni death v stilu ameriških Rottrevore in Baphomet, kar se sliši v kitarskih linijah in res grmečem vokalu. Treba pa je omeniti, da kitare, ki dostikrat zvenijo prav predvidljivo in enostavno, v veliki meri zvenijo kot kitare na zadnjih albumih norveških Darkthrone, s čimer v okviru jamskega death metala ponudijo tudi občasen melodični presežek. Bend pa zadevo začini še z razgibanimi bobni, ki ponudijo celo paleto različnih hitrosti in ritmov, zaradi česar se nam v misli večkrat prikrade odlični album Horror of The Zombies kultnih ameriških brutaličarjev Impetigo, pogosta raba d-beata pa kaže tudi na to, da se bend močno naslanja na crust stare švedske šole. To je seveda več kot očitno v zadnjem komadu, ki je cover kultne švedske zasedbe Anti-Cimex

Za povrh se Nefarious Vermin tako kot prej poslušani Ensanguinate večkrat spogledujeta z morbidno atmosfero, ki pa jo Nefarious Vermin za razliko od melodičnih prijemov, ki jih Ensanguinate vlečejo iz zgodnje švedske death in black šole v stilu Nihilist in Dissection, ustvarita z monolitnimi pasažami, ki so očitni poklon bendom à la Blood Incantation.

Ensanguinate - Ghoul Presence (demo)
Nefarious Vermin - Eerie Murmur

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness