Na ponedeljkov večer na Radiu Študent poslušamo dve sveži punk izdaji, glasbo zasedbe Enzyme, ki je sredi julija letos pri založbah Hardcore Victim in La Vida Es Un Mus izdala ploščo Golden Dystopian Age, ter glasbo benda Imploders, samonaslovljeno ploščo, ki je izšla sredi junija letos pri založbah Neon Taste Records in Static Shock Records.

Enzyme: Golden Dystopian Age (La Vida Es Un Mus, Hardcore Victim, 2023)

Enzyme so nekakšen superbend z avstralske scene s člani iz zasedb Pisschrist in Kromosom. Odlično nadaljujejo zapuščino omenjenih dveh bendov, vedno pa so bili vpeti v hardkoraško sceno, ki je črpala iz japonskega hrupnega hardcore gibanja in seveda iz skandinavske d-beat šole.

Takoj, ko se soočimo z novo ploščo Golden Dystopian Age, v primerjavi s prejšnjimi izdelki opazimo nekaj stilskih razlik. Če so bile prve izdaje relativno podobne izdajam benda Kromosom, je nov material bolj samosvoj. Stalnica v zvoku benda Kromosom in prvih izdaj zasedbe Enzyme je bila namreč izjemno hrupna produkcija. Ta, kot smo dejali, izhaja iz vzora japonske scene z bendi, kot so Disclose, D-clone, Kuro in tako dalje. Kromosom so osnovali stil na d-beat bendih, pri Enzyme pa je bilo jasno, da so se želeli bolj približati ameriškemu hardcoru iz osemdesetih let in tudi angleškemu gibanju UK82. V glasbi Enzyme torej slišimo večinoma enostavno bobnanje tu-pa tu-pa.

Na novi plošči smo priča nekaj novim prijemom, ki jih težko orišemo, in če rečemo, da gre za nekakšne eksperimentalne trike, bomo zveneli pretenciozno. Če rečemo, da vključujejo nekakšne postpunk momente, bi lahko zavedli poslušalce. Kako torej definirati izvirnost novih skladb? Lahko rečemo, da imajo genialne ideje, in potegnemo še eno vzporednico z avstralsko punk sceno. Na avstralski glasbeni sceni je namreč veliko nekakšnih »art« punk bendov, ki uporabljajo sintetizatorje, to pa zaznamo tudi pri Enzyme, toda Enzyme predvsem spretno uporabljajo hrup kitar, da naredijo takšno čudaško vzdušje.

Zvok kitar na novi plošči je hrupen in komaj razločen, medtem ko sta bas in boben prijetno zapacana, ampak še dovolj razločna, da ustvarita žmohtno udarnost. Golden Dystopian Age benda Enzyme je tako prava punk bomba, kar tudi pričakujemo od južnih veteranov hrupne pankčine.

Imploders: Imploders (Neon Taste Records, Static Shock Records, 2023)

Kanadski bend Imploders je izdal samonaslovljeno ploščo, ki je bistveno bolj tradicionalna in jo je enostavneje prebaviti. Tudi ta bend črpa navdih iz osemdesetih let prejšnjega stoletja oziroma, če smo natančnejši, slišimo vplive klasičnih bendov, kot sta Circle Jerks ali zgodnji SS Decontrol. Njihov zvok je totalno nasprotje glasbe avstralskih kolegov iz prve polovice Tolpe bumov. Kitare oddajajo blago distorzijo in imajo tako čistejši zvok, bobni in bas pa so nekoliko nedoločljivi. 

Kljub pomanjkanju hrupa je glasba benda Imploders zelo učinkovita, kar zadeva surovost in energijo. Glasbeniki prijetno ulovijo esenco starega HC punka; to so poskočnost in zabavne kitarske melodije. Kakovost te plošče se kaže v dinamičnosti prvinske sile – ta energičnost na celotni plošči ne pojenja, je pa res, da ne slišimo nič novega, ničesar, česar nismo slišali že v osemdesetih. Imploders spadajo v novo generacijo, ki želi igrati stari HC z dodatkom sveže energije. Nekaj sorodnega glasbi njihovih sodržavljanov Bootlicker, ki domujejo tudi pri istih založbah. Kar manjka glasbi Imploders, je prav hrupen premaz, ki ga nanesejo Bootlicker.

Pristen, iskren in enostaven HC stare šole benda Imploders boste lahko v živo slišali 17. oktobra letos – kje drugje kot v MKNŽ-ju v Ilirski Bistrici!