Killekill, 2014

Že drugič v roku manj kot enega meseca se v Tolpi bumov posvečamo albumu, naslovljenemu 'Spectre'; tokrat gre za izdelek irskega elektronskega producenta Iana McDonnella, ki se pod njega podpisuje z imenom Eomac. McDonnell je sicer polovica dvojca Lakker, ki ga tvori skupaj z Daro Smithom, samostojne izdaje pa je pričel nizati šele pred par leti. Lakker sta od svojih začetkov pred približno desetimi leti izdala en album in nanizala nekaj krajših izdaj. V letošnjem letu eno tudi pri belgijski zakladnici R&S Records, torej založbi, ki je v okviru elektronske, bolj plesno naravnane produkcije kot poslušalec - poševnica plesalec - »ni moč zaobiti«.

'Spectre' je Eomackov prvi samostojni dolgometražec, hkrati pa tudi prvi dolgometražec založbe Killekill. Zgodba Killekill se je začela pred šestimi leti, odkar Nico Deuster - znan tudi kot DJ Flush - širom Berlina organizira klubske dogodke, na katerih z imeni, ki jih gosti, le redko razočara, hkrati pa se je kot organizator uspel dvigniti nad siceršnje pogosto oklepanje zgolj ene struje. Leta 2010 je Deuster zagnal še založniško dejavnost, s katero le še potrjuje pretanjenost svojega kuratorskega izbora.                                                                          

'Spectre' prinaša nabor enajstih komadov, ki glede na hitrost večinoma plujejo v nekoliko zajezenem technu z občasnim meandriranjem v sorodne vode. Ponaša se predvsem s sposobnostjo, da s svojo občudovanja vredno stopnjo primitivnosti uspeva naravnost subtilno mrcvariti, tudi zavoljo dobršne mere distorzije. Le komad 'Rising 3' predstavlja edini jungle ekskurz na plošči, sicer pa se torej podaja v prejkone paranoične, nežno mazohistične tehnaže. Izpostaviti velja še 'You Hun Ye Gui', ki izstopa s svojo dramatičnostjo, in komad 'Deeva', ki prinaša daleč najbolj poskočno noto na albumu in izkaže celo nekaj Eomacovega smisla za humor ter naklonjenost starošolski rejverski estetiki. Nato pa še 'Mika Riddim', ki je zagotovo najbolj organski komad na albumu 'Spectre'.

Albumu lahko očitamo občasno zapadanje v tehnažno monotonijo, iz katere pa se vsakokrat uspe k sreči kaj hitro spet izviti. Tako Eomac z neusmiljenim, večinoma kar prostodušnim pehanjem pripelje svojo temačno zgodbo od začetka do konca in se kljub vsej tej surovosti uspe ogniti utrujajočemu in nepotrebnemu napenjanju mišic. Torej - ne da bi se širokoperil s surovimi gibalnimi silami poganja godbo in deluje brez posiljevanja z nujo po razodevanju sebe kot poosebljenega gibala. Kljub temu pa plošča nedvomno ne pušča odprtega vprašanja, kdo je gospodar in kdo podložnik ...