Inner Tribe Records, 2024

Neredko se zgodi, da pri nekaterih stvareh mora priti do točke preloma, da se dejansko začnemo zavedati problema in poskusimo najti rešitve. Vedno se mora zgoditi najhujše, preden se začnemo spraševati, ali bi lahko kaj naredili, da bi to preprečili. Ne glede na to, ali gre za osebne zaplete ali družbene in ekološke probleme, bolj ali manj vedno pustimo, da gre vse svojo pot, in šele po izgubi začnemo ceniti, kar smo imeli. Kaj je v človeški naravi, da se vedno vda v takšno usodo, in zakaj se to zgodi vsakič znova?

Tudi avstralska neosoul glasbenica Erin Buku se je morala soočiti z istim vprašanjem, ko se je za las izognila raku in začela iskati odgovore v introspekciji, meditaciji in hvaležnosti. Glasbenico vodita intuicija in močna povezanost z naravo, vedno pa je čutila, da bo prišel čas za spremembe in želela pri njih sodelovati. Skromen prispevek k temu predstavlja prav njen prvenec, ki nosi njeno ime. Lahkoten, optimističen izdelek, ki uravnoteži vedrost s skrbjo za svet in njegove prebivalce.

Album se začenja z uvidi glasbenice v izkušnjo materinstva, ki jih povzema v skladbi Hey Mumma. V njej materinstvo izpostavlja kot breme, toda v njem najde tudi radost in možnost za razvoj, poleg tega pa nakazuje, v katero smer bo šel album. Tako nas Buku vpelje v svoj notranji svet, album pa nadaljuje z dilemami in vprašanji, ki so se v njej porajali že nekaj časa, zlasti v težkih trenutkih. Pri tem se osredotoča na pomen spoznavanja lastnega potenciala in ustvarjalnosti ter iskanja harmonije z naravo.

Za takšne téme se neosoul in njegove različice pogosto izkažejo kot primeren žanr, nekako namreč najbolje povzame njihovo bistvo, ker spaja prelestne beate, ki v sebi vsebujejo tudi določeno čvrstost. Vendar neosoul ne prevladuje na celotnem albumu. Vsestranskost v uporabi prvin različnih žanrov, od reggeaja do jazza in hiphopa, glasbenica pripisuje svojemu partnerju, didžeju in producentu Inkswelu, s katerim tvorita duo Planetself in vodita založbo Inner Tribe Records. Tej zvočni pestrosti in soulovskemu vokalu Buku pridruži tudi rapanje, kar vnese razgibanost v komade, kot sta Hey Mumma in The Way, ki prav zaradi te kombinacije izstopata. Učinek dopolnijo tudi vpliv zlomljenega beata, elektronska plesna glasba s sinkopiranimi beati ter opazni vplivi poskočnega jazzfunka in eleganca r'n'b-ja.

Buku tudi sama pravi, da črpa navdih iz glasbe svojih kolegic, izjemnih osebnosti sodobnega neosoula, kot so Cleo Sol, Jorja Smith in Greentea Peng. Prvenec ji je omogočil, da ponosno stopi na sceno, ki ji suvereno vladajo ženske in na kateri ima vsaka od njih lasten, prepoznaven stil, hkrati pa ostaja zvesta imperativom žanra – enostavnim inštrumentalom, neredko združenim z ritmičnim hiphopom in sofisticiranimi, močnimi vokali. Dodali bi le, da je ta vidik bolj jasen pri preostalih glasbenicah, katerih razpon in barva glasu oziroma stil bolj ustrezajo žanru, kot pa je to vidno pri Erin Buku. Njeni vokali so precej mehkejši, zaradi česar komadi mestoma dobijo popovski prizvok.

Erin Buku je na začetku svoje kariere in glede na to je več kot dobro spojila odtenke neosoula, hiphopa in broken beata, iz katerih je nastal optimističen album, ki ji je pomagal, da lastne težave izkoristi za osebni in glasbeni razvoj. Njeni preprosti in od kakršnekoli pretencioznosti osvobojeni verzi imajo jasen cilj prodiranja do poslušalk in poslušalcev, ki naj se ustavijo, vdihnejo in izdihnejo, preden spet sprejmejo vse, kar jim svet ponuja za samoumevno, in pozabijo na prioritete in svoje zmožnosti.