ESPECTRA NEGRA: TALES OF CHAOS

Instruments of Discipline, 2019

Prvo je nič, Velika praznina. Nato padamo. Padamo. Padamo. Padamo v prepad, navidez brezkončno brezno. Tišina je oglušujoča in kmalu jo popolnoma razločno razbiramo. Nadležno dromljanje nakazuje smer, gotovo se premikamo navzdol, o tem ni dvoma. Iznenada se zavemo, da nismo sami. Popolna, končna temna tvarina, pa hkrati nikakor zlovešča, nas obdaja, vleče k sebi, odriva vstran. Že davno smo izgubili orientacijo. V skrajno zadnjem polju zvočne slike še otipamo ostanek nekdanjega tuzemstva, a odmikamo se vztrajno, umikamo v onostranstvo.

Kako je govoril Zaratustra?

Espectra Negra, težkokategorična ritualistična industrialka, ki jo je življenjska pot vodila od političnega panka Mexico Cityja in preko čikaškega 90s hardcora, do končnega sidrišča šele v berlinski vseumetniški sceni. Po pretresu s prvencem Savage Justice daljnega 2013 in albumu Alchemy & Death iz leta 2016, ki ga je posvetila umrlemu prijatelju, je lani decembra ponovno vstopila v glasbeno-založniški realm, tokrat pod triumviratom berlinske založbe Instruments of Discipline. Vrnila se je s konkretnim in korektnim, čeravno ne obsežnim  šopkom zgodb o kaosu. Plošča Tales of Chaos v sebi nosi precej raznorodna razbiranja, od prve, ravno podoživete interpretacije votle kompozicije Falling Into The Abyss, do zadnje, v večno ponavljajočo se zanko ujete Also Sprach Zarathustra.

Drugo je nasilje. To ni vedno pogojeno s fizično agresijo, čeprav je glasbena vrtoglavica, ki giblje komad Technologies of Violence, nedoumljivo otipljiva. Tehnologije in tehnoanalogije svojo nadmoč, nadčloveškost izražajo preko odtegnitve ... Got water?

Negrin temačni spekter se pogosto opira na ritualistično, mistično, duhovno. Pristopa z metodami prepustitve, ki prežemajo njene body-art performanse, pa tudi s kritičnim okularjem, ki rekognoscira institucionalizirano religijo. Skladba The Children of God je z zgolj minimalističnim osciliranjem opremljen nabor izjav žrtev in njihovih bližnjih, jasno je, da so na dlani spolne zlorabe znotraj Cerkve, Institucije.

Za tem sledi nujni obred – Thysia. S terminom se znajdemo v času stare Grčije, v času, ko je bilo žrtvovanje bogovom neizbežno, le tako je bila namreč zagotovljena njihova pomoč, neizogibna pa je bila tudi zahvala, ki je prav tako zahtevala obred, Thysio. Lok skladbe nas iz globočin potisne v zvočno jasnejši pejsaž, prekrit z nekakšno indijansko ululacijo. Kratko, srhljivo optimistično kompozicijo hitro prekine hiša groze, morda ravno takšna, v katero stopi najlepša devica, ko se prepusti v Thysio. Distorzirani vokal Espectre Negre z zgodbo o bolečini ženske in obupu in krvi in nekrofiliji in trpljenju zaokroži lasten pogled na nasilje.

Tretja je zavest. Na tej točki – plošče in civilizacije – perforirano z brezkončnimi bodali, zavest le še krvavi. Negra kriči, v bordo rdeči se razliva čez sinkopiran bas. Njene poteze so vseskozi skope, a v svoji skromnosti udarne, povedne, glasne. Dovolj gromke, da se vse skupaj konča na … koncu.

Četrta je torej smrt. Vendar ne smrt, s katero konec ne bi pomenil tudi začetka, rojstva. To nikakor ni nasilna smrt, smrt vrednot, boleča smrt, o kateri priča osrednji del plošče. Še celo glas, ki se Espectri Negri pridruži ob zaključku povesti o kaosu, pripada imenu - znaku, Thalii Thanatos. Thanatos je bil namreč grški bog nenasilne smrti, skozi glas Thalie pa se nas brez dvoma dotakne prav vonj konca. Zaratustra ne išče črede, najprej mirno pove Espectra Negra, Zaratustra išče tiste, ki bodo želi in se veselili! Ta, ki ustvarja, išče tiste, ki ustvarjajo, kaj mu bodo trupla - TAKO JE GOVORIL ZARATUSTRA, zakriči Thalia in nas dvigne na nihalo smrti boga, smrti vsega, ponovnega rojstva, večnega vračanja enakega.