Daughters of Cain, 2022

Muzika, ki jo navdihuje krščansko izročilo, obstaja, odkar obstaja krščanski nauk, pa naj gre za liturgično, klasično, eksperimentalno, metal ali popularno glasbo. Znotraj obronkov popularne godbe je kot vzor dobre vernice v zadnjem obdobju prednjačila Lana Del Rey, kot nekakšen alternativen antipod pa se je kasneje ustoličila Kristin Hayter s projektom Lingua Ignota, ki se je najprej vzpostavila kot naša »krščanska mama«, kasneje pa še kot »megacerkvena mama« – tako vsaj namiguje njen vzdevek na Twitterju. Z letom 2022 pa smo bogatejši še za pridigarjevo hčerko. Hayden Silas Anhedönia, ki nastopa pod psevdonimom Ethel Cain, je namreč izdala svoj prvenec z naslovom Preacher’s Daughter.

Hayden Silas Anhedönia prihaja s Floride, kjer je bila vzgojena v strogem duhu Južnjaške baptistične cerkve. Da bi razumeli nastanek njenega alter ega Ethel Cain, moramo najprej razumeti okolje, iz katerega izvira. Hayden je pri svojih dvajsetih letih javnosti naznanila, da je transspolna ženska, potem ko je pri dvanajstih letih oznanila, da je istospolno usmerjena, pri šestnajstih pa je naposled tudi izstopila iz Cerkve. A posameznica lahko izstopi iz Cerkve, Cerkev pa ne izstopi tako zlahka iz nje – ali drugače – leta travm je nekako vseeno treba predelati. Tukaj nastopi Ethel Cain, glasbeničina temačna različica, podoba, ki bi ostala, če se ne bi z njo spopadla oziroma soočila. 

Še preden je zaživel projekt z imenom Ethel Cain, je Hayden že ustvarjala pod psevdonimom White Silas. Z muziko naj bi se začela ukvarjati pri sedemnajstih, ko se je vpisovala na filmsko šolo, in če lahko njeno glasbo trenutno opišemo z oznakami folka, temačne amerikane in dream popa, je treba vseeno povedati, da se je na začetku svoje glasbene poti nekoliko več igrala z gregorijanskim koralom oziroma z liturgičnim petjem. Kot Ethel Cain je leta 2019 najprej izdala EP Golden Age, nato pa še leta 2021 EP z naslovom Inbred. Na slednjem gostujeta tudi reper Lil Aaron in umetnik Wicca Phase Springs Eternal, zaradi katerega je po izdaji postala malce bolj prepoznavna.

Podobno kot pri motiviki in stilu zadnjega albuma Lingue Ignote Sinner Get Ready tudi pri Ethel Cain bode v ospredje srčika medgeneracijske travme tistih, ki so bili vzgojeni v strogem krščanskem duhu. Navsezadnje na to opozarja že ime plošče Preacher’s Daughter, Hčerka diakona, kar sta dobesedno tako Hayden kot Ethel. Vse dosedanje okoliščine in izkušnje so Cain napotovale do sedanjega trenutka, do debija Preacher’s Daughter. To je album, ki poslušalca dokončno pretrese po dolgem in počez, saj Ethel stopi v ospredje, se dotakne najtežjih osebnih tem in jih sprejme z največjo lahkotnostjo in nežnostjo. Govori o delno fiktivnem življenju ter demistificira teme družinskega nasilja, rabe prepovedanih substanc, revščine in navsezadnje smrti. 

Album sestavlja trinajst skladb s klasično pop strukturo, ki pa v povprečju presegajo standardno žanrsko dolžino, saj trajajo tudi krepko čez pet minut. Kljub temu je fascinantno, kako skladbe z albuma ne zvenijo toliko daljše, in po nekajkratnem poslušanju plošče se skoraj vsak komad izkaže za pravi hitič, ki zlepa ne zapusti poslušalčevih misli. Osrednja tema albuma, to je soočanje s krščanskim naukom, je več čas enaka in tudi kakšna specifična besedna zveza, kot je »house in Nebraska«, se na plati ponovi, zaradi česar ima poslušalec vseskozi občutek izjemne koherentnosti, čeravno kakšen komad izpade bolj balasten od drugega. Tukaj imamo v mislih sicer odlični instrumentalni skladbi August Underground in Televangelism, ki v primerjavi s preostalimi ne prideta toliko do izraza, saj album z vsemi trinajstimi skladbami že tako predstavlja več kot sedemdeset minut muzike.

Na drugi strani pa poslušalec odkrije celo vrsto komadov, na primer A House In Nebraska, Family Tree, Hard Times in Sun Bleached Flies, ki so se s spevnimi besedili sposobni skriti še tako daleč v posameznikovo podzavest. Da ne govorimo o skladbah Gibson Girl in Ptolemaea, prva je zagotovo ena bolj seksualnih, druga pa predstavlja tako rekoč dramatični vrhunec plošče, ki ga oblikuje iskreno izzvani krik. Ob tem komadu lahko poslušalca asociacije popeljejo tudi do Chelsea Wolfe, čeravno se zdi, da je prva misel posameznika ob poslušanju albuma Preacher’s Daughter pravzaprav Lana Del Rey. A če že želimo Ethel Cain primerjati z Lano Del Rey, potem si jo moramo zamišljati kot njeno darkersko protiutež. Če Lana Del Rey pravi, da so nebesa prostor na Zemlji, ji Ethel odgovori, da je nebesa verjetno zamešala s peklom. Ali kot pravi sama v skladbi Family Tree: »They say heaven hath no fury like a woman scorned and baby hell don't scare me, I've been times before.«

Preacher’s Daughter tako predstavlja eno izmed mojstrovin leta 2022, tako s produkcijske kakor z vsebinske perspektive. Album bi na prvi posluh resnično lahko odslovili zgolj z oznako popularna glasba, a po večkratnem poslušanju težko preslišimo ostale premnoge glasbene elemente, ki so prej domači stilom witchhouse, eksperimentalna elektronika, alternativni folk, rock glasba itd. Svojevrstna svežina pa veje še iz dejstva, da za razliko od Lane Del Rey Ethel poje o temni plati krščanske vzgoje, zaradi česar se zdi njena muzika nekoliko težje pridobljena in zato večvredna. O stiskah namreč ni lahko spregovoriti, je pa vzroke zanje nujno treba dokončno demistificirati in enkrat za vselej odpraviti.