Honest Work Recordings, 2023

V Tolpi bumov se s pomočjo minimalističnega techna sprašujemo, kaj je dovolj in kaj odveč, kje črtamo meje prepoznavnosti in kdaj se nečesa lahko naveličamo. Rahlo pesimističnemu uvodu navkljub se bomo predali refleksivnim ambientom, ki jih je domači didžej Evano pripravil na albumu Twin Paradox, izdanem pri založbi Honest Work Recordings aprila 2023.

Ime radijskega znanca Evana je bilo v naših oddajah prvič natipkano leta 2013, nato pa se je v etru pojavil približno vsaki dve leti in vsakič znova z navdušenjem. Čeprav si je producent smer začrtal z najzgodnejšimi projekti, kot sta Exploration Marx in Self Sufficient Patterns, lahko v njegovem zdaj že desetletnem ustvarjanju jasno spremljamo, da zvok vztrajno razvija, in to nas kljub sporadičnosti izdaj vedno znova pritegne k njegovi muziki.

Z naslovom najsodobnejšega albuma Twin Paradox se Evano sklicuje na miselni eksperiment, kjer se dvojčica, ki potuje po vesolju, stara počasneje od tiste, ki ostane na Zemlji. Podobno razcepljenost ali razpetost opazimo pri našem didžeju, ki že dolgo manevrira med svetovoma tuje in domače scene oziroma Slovenije. Medtem ko glasba, ki je izšla pri založbah v tujini, v brezčasnosti »klasičnega« techna morda ohranja producentovo hipersonično potovanje po vesolju tujine, se njegova glasbena podoba na domačih tleh stara, spreminja in zori. Kot paradoks se nam ponuja celo konkreten primer, če pobrskamo po glasbenikovem opusu. Najstarejše manifestacije njegovih glasbenih idej, denimo samozaloženi prvenec Zero Extractions ali gostovanje v DJ seansi na Radiu Študent, oboje leta 2013, so namreč veliko bolj podobne aktualni plošči kot pa prej omenjenima projektoma, ki sta pri tujih založbah izšla kasneje, v letih 2015 in 2017. Ko se je Evano lani torej vrnil na domača tla, nas ne bi smelo presenetiti, da se je ponovno združil s svojim starejšim, bolj futuristično-eksperimentalnim dvojčkom.

Tudi če si Evano namaka prste v vodah IDM-a, ne pričakujte ravno Alberta Balsalma za vaša ušesa. Tega ne mislimo kritično, želimo le opozoriti na raznovrstnost idej, ki prevevajo ta žanr, kar botruje zelo razgibani zvočni podobi. Sam Evano je živ primer nuje po preizkušanju, ki spremlja njega in vse podobno misleče glasbene ustvarjalce in ustvarjalke. Če se je še pred nekaj leti trudil ustvarjati skladbe s prepoznavnimi melodijami, zapletenimi ritmi tolkal in se strogo držal klubskega pravila štiri krat štiri, je danes večino tega pustil za sabo. Ker tega ne potrebuje, še posebej pa mu smernice ne pridejo prav, ko želi preseči mejnike techna.

Odvrgel je vso odvečno težo nenapisanih pravil, ki jih mainstream nekako sproti določi za potrebe predalčkanja, razločevanja in mogoče celo uspešnosti komadov. Toda čeprav so melodije zamenjali tavajoči zvočni učinki, prostor zapletenih ritmov zapolnili delayi in se je ritem štiri krat štiri umaknil še drugačnim vzorcem, lahko še vedno brez zadržka rečemo, da to je IDM in je techno. V tem razstavljanju, demontiranju in slačenju techna do njegove gole esence se skriva pravi namen Evanove eksperimentacije.

Seveda je ves čas previden, kako njegovi eksperimentalni bobniči udarjajo ob naše malo konservativnejše bobniče. Takšen pristop je nujen, v bistvu techna namreč ne tiči nič drugega kot prasketajoče vezje in hladna, odzvanjajoča kovina. Podobe, ki nam jih slika, so popolnoma tuje in anorganske, znajdemo pa se mogoče v kakšni prazni jami po dolgem rejvu. Toda kamnita jama je vendarle del narave, čeprav nežive. Kar se nam prikazuje ob glasbi z albuma, je popolnoma spolirana virtualna matrica jame, v kateri se vsak zvok odbija z vnaprej preračunano računalniško popolnostjo in natančnostjo. Takšen kraj sta zapustili vsa analognost in vsa človečnost, zato ju mora Evano mestoma po kapljicah vnašati nazaj, tudi dobesedno. Zvok kapljanja vode, kratki vzorci človeškega glasu ali pa oglašanje čričkov ves čas držijo ravnovesje med tesnobo in sproščenostjo. Med poslušanjem nam ni nikoli prijetno, toda hkrati nas ni nikoli zares strah. Celo nekaj komičnega se skriva v tem, ko srhljivo sintetizatorsko brnenje povozi vzorčen amen break iz devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Nedavno smo lahko na filmskih platnih ujeli projekcijo filma Pretekla življenja, v katerem se praktično skozi celotno zgodbo ne zgodi nič senzacionalnega, vseskozi pa iz nas sili ponotranjena potreba po drami. Toda ko se odvrti zadnji prizor, nas nekako zadaneta dolgo pogrešani občutek olajšanja in absolutna nežnost, ki jo imamo dandanes poredkoma priliko občutiti, ker so filmi načeloma prenasičeni z dogajanjem in imajo navado, da nam vsako sporočilo katapultirajo v obraz. Čeprav mogoče izraz nežnost in album Twin Paradox ne sodita najbolj skupaj, se lahko vseeno poklonimo umetnikovi sposobnosti, uspe namreč vzdržati našo pozornost podobno kot omenjeni film. Tako pravimo, ker skladbe zaznamuje pomanjkanje progresije, torej pomanjkanje beat dropov, preobratov v pripovedi in še kakšnih drugih blockbuster zloženk. Toda to je logično, kadar je avtorjev namen poustvariti meditativni ambient, v katerem sta pomembni prisotnost in čuječnost, ne pa cilj oziroma klimaks ali evforija.

Z minimalizmom nam Evano ponudi več kot dovolj, dejansko pa je ta nujen, da zavira kapitalistično potrebo po več in več, ki se je neizogibno zažrla tudi v glasbo. Ali je res pomembno, da slišiš tisti amen break, ki si ga že tisočkrat prej? Ali je res nujno, da didžej vsakič, ko stopi za svoj pult, v klubu zruši strop?

Tolpo bumov je pripravil vajenec Grega.