V tokratni Tolpi bumov bomo spet izvedli dvojno recenzijo, obravnavali bomo namreč dve solidni krajši izdaji, ki so ju pripravili produktivni in samosvoji avstralski glasbeniki. Predstavili bomo dva bolj postranska oziroma netipična izdelka glasbenikov, ki s svojimi diskografijami odstopata od njihovega dosedanjega ustvarjanja. V tokratni oddaji torej poslušamo Melbournčane EXEK ter v Londonu živečo Carlo Dal Forno. V zadnjih letih je oba projekta zaznamovalo bogato ustvarjanje, s katerim sta uspela pritegniti pozornost širšega poslušalstva. Začnimo z bendom EXEK in njegovo letošnjo malo ploščo A Casual Assembly.

EXEK: A Casual Assembly (W.25TH, 2018) 

Čeprav zasedba EXEK v različnih formacijah obstaja že od leta 2010, je najbolj odmevno nastopila z albumom Ahead Of Two Thoughts, ki je izšel letos januarja. Album je ponudil pustolovsko, dubby usmerjeno različico post-punka, ki ga je dobro sprejela tako punk skupnost kot tudi navdušenci nad obrobnimi glasbami. Douze points! Z Ahead Of Two Thoughts so se EXEK pojavljali na vseh koncih, na Radiu Študent pa smo jih nekako spregledal ali celo do neke mere podcenili. Na kratki izdaji A Casual Assembly se EXEK odpravijo na zvočno raziskovanje brez svojega bobnarja, ustvarjali so torej v naslednji postavi: vokal - bas kitara – trobenta – sintetizator. V takšni zasedbi bend izlušči jasno mejo med narativno platjo, ki jo podajajo vokali, in improvizacijo preostalih glasbenikov. To mejo sicer pogosto tudi prečkajo, a bend s podanim scenosledom zablesti v popolnoma drugačni obliki, kot bi od njih pričakovali.

Album je zvočno razdeljen na dve daljši skladbi, vsaka na eni strani vinilke, ki sta nadalje uradno razdeljeni na več posamičnih komadov. Na osnovi improvizacije sodelujočih glasbenikov se Albert Wolski, pevec zasedbe EXEK, izpostavi s svojimi kratkimi zgodbami, ki težave sodobne družbe neposredno preslikajo v izraženi distopični prostor. V tej mračni in zajebani različici sveta nam vokalist razlaga o tem, kako si različne škodljive – in žal že obstoječe – industrije prisvajajo zelo veliko kontrolo nad celotno družbo. Banalnost tega distopičnega sveta se najmočneje izrazi v trenutku, ko izvemo, da je na tem vzporednem planetu autotune prepovedan. Wolski je imel ogromno svobode v svojem izražanju, vseeno pa se le redko odmakne od zavzetega pripovedovanja, brez kakšnih posebnih vokalnih oziroma melodičnih premikov. Dejstvo je sicer, da Wolski ponudi zanimive in provokativne misli, a vseeno mu je tudi po več poslušanjih pogosto težko slediti ali ga razumeti, kar je morda najbolj zoprn del izdaje A Casual Assembly.

EXEK so bili kot bend vedno močno studijsko osredotočeni in so se v času svojega obstoja občutno razvili. Napredek se čuti tudi v lahkotnosti izvedbe glasbe s A Casual Assembly. Bend ohrani ohlapnost v igranju, tipično za veliko avstralskih glasbenikov. Njihove improvizacije in preigravanja redko zamorijo in pogosto smo deležni občutka, da so vse skupaj odigrali v enem dihu. EXEK v svoje komade ne postavljajo hudih aranžmajskih struktur in se le redko spustijo v kakšne resne zvočne digresije. Ob pozornem poslušanju bi morda lahko rekli, da je izdaja predolga ali pa preveč okrašena, da bi nas zares meditativno odpeljala. A EXEK v osemnajstih minutah vseeno jasno pokažejo svoje zmožnosti tudi daleč stran od tipičnega basovskega, pogosto razgibanejšega ustvarjanja. Ko pa izdajo obravnavamo le kot neke vrste vmesno postajo – kot bend sam namigne –, nas ta le pusti v razmišljanju, kaj bo bend počel v nadaljevanju, saj že za bližnjo prihodnost najavlja še dva resna dolgometražca.

Carla dal Forno: Top of The Pops (Samozaložba, 2018)

Edina priložnost, ko smo se na Radiu Študent podrobneje lotili dela avtorice Carle Dal Forno, so bili DJ Grafiti sodelavca Gorana Kompoša, v katerih je predstavil njeno dotedanjo diskografijo - tako znotraj tokrat obravnavanega solo projekta kot tudi njenih bendovskih formacij. Kot varovanka založbe Blackest Ever Black se je Carla v zadnjih letih močneje uveljavila s svojim solo projektom. Carla namreč v celoti sama komponira in posname svoje pesmi, kot solo ustvarjalka pa je že izdala en album in nekaj malih plošč. Te izdaje nam prikažejo njeno minimalistično estetiko, ki pogosto vzbuja občutke osamljenosti in nelagodja. Solo kaseto Top Of The Pops je tokrat izdala kar sama, na njej pa se posveti glasbi iz preteklosti. Na izdaji torej slišimo šest priredb iz raznolikih ozadij, ki lepo ilustrirajo razsežnost vplivov na njeno glasbo.

Od priredbe zgodnjih švicarskih pankeric Liliput do priredbe Lane Del Rey tu najdemo res nepričakovan nabor pesmi, ki jih Carla izvede v stabilnem tonu, brez izstopajočih gradacij med komadi. Tako kot na predhodnih izdajah Carla tu istočasno uporablja le skromen nabor zvočnih segmentov, se ne poglablja pretirano v produkcijo, v ospredju je ves čas njen prepoznaven, srhljiv glas. Morda njena do tega dne najbolj pretresljiva izvedba je priredba pesmi Give Me Back My Man zasedbe The B-52's. V bistveno počasnejšem tempu in z ne toliko razgibanim aranžmajem nas izvirno besedilo komada celo močneje udari v izvedbi Carle kot v izvirniku. Priredba je morda najboljši primer izjemne sposobnosti avtorice za pisanje pesmi, ki nas blazno zadenejo. Nekaj, kar morda ni toliko opazno ob njenem avtorskem materialu, a se jasno izkaže ob takšnih poskusih, torej ko lahko primerjamo različne izvedbe iste skladbe.

Jasno je, da je kaseta Top Of The Pops v diskografiji Carle dal Forno precej ekskluzivna izdaja. Že zdaj so cene teh kaset na portalu Discogs visoke, čeprav lahko zadevo še vedno kupimo neposredno od avtorice po popolnoma normalni ceni. Carla se v svojem muziciranju še naprej močno zanaša na lo-fi način snemanja in produkcijo skladb. Pa vendar tu opazimo rahle spremembe – v primerjavi z njenimi začetki je v zadnjem času njen zvok postal močneje spoliran, le redko še slišimo kake nerodnosti. Če poskusimo to kaseto povzeti in izraziti - Carla je s Top Of The Pops zelo uspešno preobrazila raznolik nabor popiš skladb iz preteklosti in jim s svojim stilom igranja vlila popolnoma drugačno, precej privlačno obliko.