Partisan Records, 2024

Po osvojenih nagradah in številnih nastopih, med drugim tudi na prestižnem Glastonburyju leta 2023, je britanski jazz kvintet Ezra Collective v samo enem letu po izidu albuma Where I'm Meant To Be ponovno priredil fešto za ušesa s svojo običajno paleto neštetih različic jazza, afrobeata in hiphopa. S skupnimi močmi so tako tudi svoj tretji studijski album pretvorili v jazz manijo, prežeto z živopisanimi ritmi, in ustvarili izdelek, ki z naslovom opomni na srž bendove muzike. Dance, No One's Watching bi tako – čeprav zveni klišejsko in banalno – opisali kot eno tistih plošč, ki nedvomno od prvih taktov vabi k plesu. Cilj zasedbe je tako več kot očiten – dokončno izvleči jazz iz mračnih, zadušljivih akademskih prostorov in ga vreči na vročično plesišče, v vrtinec dinamičnih melodij z različnih koncev sveta.

Od pridušenega klepetanja občinstva in mirnih melodij jazza v prvem komadu se napeta zabava, ki nam jo prireja Ezra Collective, po nekaj minutah premakne v drugo skladbo Herald z vročimi ritmi in razigranim saksofonom Ifeja Ogunjobija, nakar se v naslednjem komadu Palm Wine vzdušje za trenutek umiri z melodičnimi notami klavirja in dodatkom poletnih ritmov kalipsa.

Poleg običajno poimenovanih komadov je kvintet izdelek tudi koncipiral tako, da ga je razdelil s štirimi kratkimi inštrumentali oziroma dejanji, s katerimi namigne, v katerem stadiju žura se nahajamo. Prvo kratko dejanje se zgodi takoj po skladbi Palm Wine, glasbeniki pa so ga naslovili cloakroom link up. (Act 1). Gre za godalni intermezzo, trenutek, ki ponudi čas, kot namigne tudi naslov skladbe, da v garderobi pustite razne reči in stopite na plesišče, kjer se žur zares začne.

Ob divjih ritmih afrobeata in vsega, kar se v njem skriva – od funka do highlifa – v prvem dejanju slišimo tudi prvo sodelovanje na albumu. Komad God Gave Me Feet For Dancing, eno najbolj zapomnljivih in nalezljivih skladb z albuma, vodi vokal r'n'b glasbenice Yazmin Lacey, ki ji vdihne nepremagljivo vedrino, s še eno obetavnejših glasbenic r'n'b-ja, Olivio Dean, pa se na kratko sprehodimo čez drugi del burne fešte z naslovom in the dance. (Act 2). Ta se pravzaprav začne na skoraj isti način kot predhodni sklop, a se tokrat na naše presenečenje kljub naslovu predstavita dve lahkotnejši skladbi v duhu čistega, nonšalantnega jazza. Kot kaže, ti skladbi služita kot premor, druga pa še posebej kot opomnik, da se prepustimo noči, ki je pred nami, in možnostim, ki jih prinaša s sabo – sporočilo, ki ga nosi kratek monolog v predzadnjem intermezzu – our element. (Act 3).

Od tedaj je naš večer v polnem teku. Na krilih nebrzdanega afrobeata in jazza nas nosi vrtoglavi ritem, pri čemer se zasedba najbolj naslanja na moč zahtevnih, krepkih vzorcev saksofona, ki ga v tem delu albuma občasno oplemenitijo improvizirani klavirski soli. Ko postane vzdušje intenzivnejše in omotično, se osrednji del zabave počasi bliža koncu z ekstatičnim komadom Streets is Calling, ki poleg jazza in afrobeata z nami podeli tudi gruvaško fuzijo dancehalla in hiphopa.

Ko se zdi, da je zabava v polnem razmahu, nastopi zadnji intermezzo, lights up. (Act 4), katerega naslov in otožna melodija napovedujeta konec celovečerne zabave. Medtem ko se luči prižigajo, oznojena telesa ohlajajo in sonce vzhaja, energični saksofon, ki se je oglašal še pred nekaj sekundami, popolnoma zamenjajo note klavirja. Te v zaključnih treh skladbah spreminjajo tempo in vsebujejo blago turobne tone, da nas pospremijo h koncu evforije in nostalgije čudovitega večera. V sklepni del se znova prikrade saksofon, ki v stilu zaključi večer, kot se spodobi – z grandioznimi, triumfalnimi toni, ki za prihodnost obetajo nove nepozabne trenutke.

Ezra Collective je nesporno eden vidnejših jazz bendov danes, ki ta žanr obvlada, njegov perfekcionizem in strogost pa hkrati popestri to, kar člane zasedbe navdihuje in kar jim intuicija narekuje. Za ta vidik je zelo zaslužen vodja zasedbe in njen bobnar Femi Koleoso, ki se je svojih zadržkov do jazza, ki ga je dojemal kot elitistično formo glasbe, znebil, tako da ga je poživil z zvoki blizu njemu samemu, in odkril njegov manj konvencionalen obraz. Ta trud in navdušenje sta že tretjič spočela ploščo, katere izvrstnost se kaže v drugačnem pristopu h glasbi. Kaže pa se tudi v odprtosti za eksperimentiranje in posledično ustvarjanje skladb, katerih skupni imenovalec sta nalezljiv optimizem in plesnost. 

Dance, No One's Watching je morebiti prvi album Ezra Collectiva, ki ima natančno določeno idejo od začetka do konca. Na svoj način jo predstavi kot skupek nepozabnih trenutkov iz osebnih izkušenj in večerov, ki so se glasbenikom vtisnili v spomin. Ti trenutki so preoblikovani v celoto opojnih aranžmajev in ekstravagantnih ritmov, zaradi katerih je album svojevrstna zabava z odkloni v ritmih, razpoloženjih in občutkih, a je konec koncev ena celina z razkošnim žurom, ki slavi glasbo, ples in svobodo.