Sub Pop, 2015

Še pred petimi leti si je bilo težko predstavljati, da bo kakšna nova plošča Josha Tillmana požela kaj dosti pozornosti širšega medijskega prostora. Pa vendar je bila I Love You, Honeybear, ki je izšla pred slabim tednom, celo v mainstream občilih ena od najbolj goreče pričakovanih plošč prve tretjine leta. Plošča Fear Fun, ki jo je leta 2012 v Tolpi pohvalil Andrej Hočevar, je pač zbudila apetite, odmeven jesenski nastop na Lettermanu pa jih je še dodatno okrepil. Tillmanu je pod psevdonimom Father John Misty uspelo zadeti tisti sweet spot v preseku množic glasbenih poslušalcev, ko precejšnja popularnost ni povezana s sklepanjem ustvarjalnih kompromisov.

Josh Tillman se je sicer rodil v Marylandu, a ga precej močneje povezujemo z zahodno obalo Združenih držav, kjer je živel več kot deset let, v dveh mestih, ki sta ključno izoblikovali njegovo glasbeno pot. V Seattlu, kjer ga je odkril lokalni kantavtor Damien Jurado, je posnel 7 solo plošč, polnih melanholičnega, subtilnega in nežnega folka, ki ga je odlikoval predvsem Tillmanov bogat, poln tenor. V rojstnem mestu Boeinga in Starbucksa se je povezal tudi z zasedbo Fleet Foxes, ki se ji je pridružil kot bobnar. Skupaj so leta 2011 izdali odlično ploščo Helplesness Blues, kmalu za tem pa je Tillman skupino zapustil, spakiral kovčke in se odpravil proti Los Angelesu. Ta selitev je imela zelo očitne posledice, saj je preoblikovala samo esenco njegovega glasbenega izraza, tako na zvočni kot tudi na narativni ravni.

Ko je Tillman postal Father John Misty, je persono rezerviranega kantavtorja zamenjal za fluidne karikature folk rockerja z začetka sedemdesetih, nepopravljivega ženskarja na gobicah, neumornega provokatorja in šaljivega filozofa. Ta konstelacija podob je iz spomina priklicala legendarne figure iz preteklosti, na primer Grama Parsonsa, Jamesa Taylorja in Gena Clarka. Priklicala je torej umetnike, ki so eksperimentirali tako v glasbi kot tudi v življenju in ki so svoje vrtoglave viške v najboljšem primeru odplačevali z nenaklonjenimi kritikami, pogosto pa še s čim precej hujšim. V preteklih letih je bil Misty predvsem na svojih živih nastopih nekajkrat že popolnoma blizu tega, da bi se njegova genialnost prevesila v neprijetno, samovšečno parodijo, a se mu je v zadnjem trenutku vedno uspelo nekako rešiti in publiko popolnoma očarati. Tudi plošča I Love You, Honeybear ima kar precej trenutkov, ki bodo odvrnili previdne dvomljivce, a po vnovičnih poslušanjih se zdi, da je Josh Tillman nedvomno še vedno na pravi poti.

Plata je bila posneta med letoma 2013 in 2014, pri snemanju pa je pomagal ameriški psihedelični folker Jonathan Wilson, ki je prevzel producentske vajeti. Skupaj s Tillmanom in zajetnim orkestrom je zakuhal bogat zvok, še bogatejšega od tistega, ki je krasil album Fear Fun. Obsežna zvočna paleta se lepo sklada s še močnejšim pomikom proti softrockovskemu baladerstvu in baročnemu popu v slogu Scotta  Walkerja in Harryja Nilssona. Hkrati jo bogati tudi Tillmanov glas, na katerega Josh tokrat stavi več kot kdajkoli prej. Se spomnite tistega verza v pesmi Well, You Can Do It Without Me s prejšnje plošče, ko Mistyju glas prav prijetno poči? No, tega je na novi plati precej več, saj se njegova vokalna zagrizenost vseskozi giblje v neposredni okolici stotih odstotkov.

Pri razumevanju plošče I Love You, Honeybear ne smemo pozabiti na Emmo Tillman, Joshevo ženo. Emma je fotografinja, kar omogoča zanimiv uvid v njuno skupno življenje. Njen tumblr feed je nabito poln slik njenega moža, s katerim sta očitno neločljivo povezana. No, to je jasno tudi ob poslušanju Mistyjevega novega izdelka, ki je v svojem bistvu posvetilo njuni ljubezni, pa čeprav Tillman zatrjuje, da je nameraval posneti konceptualno ploščo o samem sebi. I Love You, Honeybear je prijetno perverzen potpuri ljubezenskih izlivov, ki so na prvi posluh precej kriptični, skorajda pretenciozni, a v resnici zelo iskreni in na nek način povsem osnovni, saj se dotikajo univerzalnih človeških izkušenj oziroma ponujajo privlačne iztočnice za poistovetenje, odvisno v kaj pač verjamemo.

Fear Fun je bila navkljub svoji razgibanosti precej uniformna plošča. Resneje je izstopala samo pesem Hollywood Forever Cemetery Sings. Na novi plošči je takih ekskurzov več. Najbolj je presenetljiva tretja pesem, True Affection, ob kateri se v misli prikradejo elektronski eksperimenti Sufjana Stevensa na njegovi plošči The Age Of Adz, kaj dosti pa ne zaostaja retro pop naslednje pesmi, The Night Josh Tillman Came To Our Apartment. Takoj za njima je na vrsti eden od vrhuncev plošče, skorajda soulovska When You're Smiling And Astride Me, tej pa po kvaliteti parira prvi singl, klavirska balada Bored In The USA, ki spominja na prve hite Lane Del Rey in neko otožno, zbledelo slavo, ki so jo tako uspešno izrisovali.

Josh Tillman se je medtem že preselil v New Orleans in ne dvomimo, da se bo to poznalo na njegovi naslednji plošči. Do takrat pa lahko uživamo v prvi inkarnaciji Johna Mistyja, losangeleškega ekscentrika, ki niti za najbolj bizarnimi maskami ni mogel popolnoma skriti dejstva, da je le človek iz mesa in krvi.