El Negocito, 2015

Na Nizozemskem živeča Kaja Draksler, ki se je v zadnjih letih uveljavila kot naša najprodornejša jazzovska pianistka, je v zadnjih letih ob drugih zasedbah pri nas redno koncertirala z dvema duoma, v katerih ji družbo delata latvijski kitarist Matiss Čudars oziroma nizozemski bobnar Onno Govaert. Oba dua sta letos obelodanila prvenca; prvega, Miniatures from Our Livingroom, ki ga je posnela s Čudarsom, smo na teh valovih že recenzirali, sedaj pa se lotevamo albuma Bums, ki ga podpisuje duo Feecho, v katerem ob Kaji muzicira Onno Govaert.

Govaerta pri nas poznamo tudi kot člana benda Vanilla Riot, ki ga krmari Boštjan Simon, poleg tega pa je sodeloval s številnimi nizozemskimi in tujimi glasbeniki, kot so Han Bennink, Terrie Ex, Ken Vandermark, Ab Baars, Dave Rempis ali Michael Moore. Nizozemski bobnar je sicer kot enajstletnik igral v punkovskem bendu, a se je že takrat zanimal za jazz. Ko je po srednji šoli odšel študirat v Amsterdam, je tam spoznal Drakslerjevo in nastal je pričujoči duo.

Tako kot duo s Čudarsom se tudi Feecho posveča svobodno improvizirani glasbi, s to razliko, da je prvi duo – kot namiguje že naslov albuma Miniatures from Our Livingroom – naklonjen miniaturam, medtem ko ponuja album Bums le tri daljše skladbe. Posnete so bile na lanskoletnem koncertu v klubu La Resistenza v belgijskem Gentu. Koncertna narava posnetkov se še kako kaže tako v občutku neposrednosti in spontanosti, kakor tudi v vzajemnih hitrih odzivih na spremembe med muziciranjem.

V skladbah sta si Kaja in Onno vzela čas za pazljivo grajenje kompleksnih zvočnih struktur, v katerih kljub njihovi dolžini vešče ohranjata intenziteto in osredotočenost. Izjemno sta spretna tudi v pogostih menjavah tempa in niansiranju nosilnih fraz. Pretanjeno peljeta posamične dele skladb od zelo počasnih, kontemplativnih in tihih do hitrih in glasnejših pasaž in občasnih zvočnih izbruhov. Siloviti grozdi klavirja se imenitno prežemajo z občutenim ritmiziranjem, Govaert pa s čutom za odtenke poglablja meandriranja Drakslerjeve. Le-ta se pogostoma približujejo avantgardnemu igranju, a pianistka vedno ohranja klasično melodičnost, ki pronica skozi še tako gosto nastlane teksture. 

Posebej nas navdušuje v hitrih nizanjih grozdov, ki skladbo gostijo in intenzivirajo, a že v naslednjem hipu zna Drakslerjeva postreči z umikom v asketsko prebiranje tipk in poudarjanje premolkov, v katerih odzvanja prej odigrano. Njena igra je izjemno perkusivna in v najbolj vrtoglavih delih igrata z bobnarjem docela usklajeno, kot bi šlo za enega samega glasbenika.

Ob zaključku tegale zapisa naj razkrijemo še izvor zabavnega imena tega pretkanega dua. Feecho je namreč po angleško zapisano ime nekoč v Jugoslaviji zelo razširjenega »ljudskega« avtomobila, fičkota. Za razliko od njegove prislovične počasnosti in za marsikoga ne ravno najlepšega videza ali pa kar robatosti nam duo Feecho streže z lepo, izpiljeno in premišljeno igro, ki spretno pleše na mejah med klasiko in jazzom, konvencionalno igro in nepredvidljivo improvizacijo, med liričnostjo in vihravostjo ter čvrsto strukturo in nadgradnjo s spontanimi in navdihujočimi prebliski. 

Po solističnem albumu Drakslerjeve The Lives of Many Others je album Bums po mnenju spodaj podpisanega novo izvenserijsko delo naše pianistke, ki se vse bolj dokazuje ne samo kot odlična skladateljica in muzičistka, marveč tudi kot sijajna improvizatorka z redkim občutkom tako za mestoma krhke sestavne dele kot pulzirajočo celoto.