Shelter Press, 2021

Gotovo je nekaj na terenskih posnetkih iz narave, uporabljenih v glasbi, kot je tovrstna z danes obravnavane plošče dveh raziskovalcev zvoka iz Združenih držav in Francije, ki te teleportirajo v povsem drug kraj in čas. V kraj, kamor tvoja noga še ni stopila, in v čas, ko morda še nisi niti zares obstajal. Občutek časovne kot tudi krajevne ambivalence je sila zanimiv pojav, ki ga lahko povzroči še tako majhen tresljaj, zvok, vonj ali okus danega trenutka in te ponese v prostor neoprijemljivega, neopisljivega. Občutimo, da čas v trenutku ni več povsem linearna stvar, po kateri se lahko gibljemo zgolj enosmerno, pa še to rigidno, brez postojank v stalnem tempu, ampak prostor, po katerem potujemo sem ter tja, prosto po prešernu. Vsak poslušalec je že gotovo občutil ta fenomen, ki pusti unikaten občutek brezčasnosti. Poln takšnih občutkov je album Un hiver en plein été.

Félicia in Jefre sta svojo glasbeno pot pričela vsak na svojem bregu, dobesedno in figurativno, vendar je njuna glasba vedno vsebovala precej skupnih lastnosti. Oba namreč opredeljuje ljubezen do zvočne eksperimentacije, inštrumentalne preparacije, dolgih dronovskih tonov in harmonij, ustvarjanja elektroakustične in ambientalne glasbe ter splošni občutek, da je nabor zvočnega materiala, ki je v vsakodnevni rabi bolj oprijemljive glasbe, nekoliko premajhen.

Prvič sta se umetnika spoznala leta 2009 v San Franciscu. Iz tega se je – po letih deljenja in formiranja zvočnih eksperimentacij prek spleta – leta 2016 izcimil prvi dolgometražni glasbeni izdelek Comme Un Seul Narcisse. Temu je dobri dve leti pozneje sledil še nekoliko bolj izpopolnjen, razpotegnjen in prav tako prek spleta ustvarjen drugi album Limpid as the Solitude. Tako je prišlo do njunega tretjega sodelovanja, ki se od prejšnjih dveh razlikuje v tem, da sta se projekta po skoraj desetletju sodelovanja umetnika lotila brez fizične geografske prepreke med obema. Plošča je nastala v studiu v Brooklynu že leta 2019. V skupnem sodelovanju se skriva bistvo današnjega izpostavljenega glasbenega izdelka.

Ambientalna glasba se v času svojega razvoja – od samega začetka v 70. letih s koncipiranjem v glavi Briana Ena – ni bistveno spremenila. Njena funkcionalnost je ostala praktično ista in v mnogih pogledih s svojo nevsiljivo kompozicijo – ki se počuti prav tako ali celo udobneje – stalno ohranja svojo postavko antiteze drugih glasb, sicer ambientalna glasba ne bi bila resnično ambientalna. Tako brez nekega natančnejšega vpogleda težko trdimo, da so v delu izpostavljenih umetnikov skupaj ali posebej opažene večje razlike, saj gre v obeh primerih za izogibanje strukturiranju – ali pa vsaj za občutek proste oblike – in prelivanju zvočnih tokov različnih virov v gmotno celoto. Bodisi gre za umetno ustvarjene sintovske zvoke bodisi terenske zvoke narave in ljudi. Navsezadnje slišimo tudi zvoke flavte, saksofona in različne perkusije, ki se stalno uspešno izogibajo kakršnemu koli ritmičnemu pulziranju. To pa niti ni tako pomembno. Zvok se giblje po prostoru, v središču pa je sama kolizija ustvarjalnosti umetnikov iz različnih okolij, katerih glavno delo je v sintezi naravnih in sintetičnih zvokov ter tudi v iskanju novega in novem gnetenju starega.

Album je nastal septembra 2019, le nekaj mesecev preden se je cel svet v trenutku ustavil in bil prisiljen zaživeti drugače. S tem se spopadamo še danes in se bomo, kot kaže, spopadali še lep čas. Sama atmosferičnost glasbe, ki nam jo Félicia in Jefre ponujata na pladnju, mogoče celo bolje ustreza tem časom – ali pa je v teh časih vsaj potrebnejša. V vsakem primeru sta nam umetnika naredila uslugo. Plata Un hiver en plein été je zvočna manifestacija intime, skupnega delovanja dveh združenih duš, ki delujeta v popolnem tandemu.