Epic Records, 2020

Simpatična godrnjavka in besna spogledljivka Fiona Apple je s svojim vselej vznemirljivim in razpoloženjsko nestanovitnim ustvarjalnim izrazom v zadnjih dveh desetletjih res veliko prispevala k sooblikovanju sodobnega kantavtorstva. Odkar se je z odmevnim popoidnim prvencem Tidal prvič pojavila, sledimo njenemu konsistentnemu, neprimerljivemu in izrazito ustaljenemu glasbenemu slogu, ki ga prvenstveno določa njena bistroumna, kritična, samorefleksivna in čustveno-racionalna poezija. Njene iskrene, surove, avtobiografske, skozi metafore obelodanjene pesmi se v zven zlivajo z razgibanimi glasbenimi aranžmaji, v katerih običajno prednjačijo klavirske vragolije in turbulentni tolkalski ritmi.

Četudi se je število soustvarjalcev, udeleženih na dosedanjih izidih, precej spreminjalo, Apple svojih vrednot, jasne lastne estetike in svobodomiselnih interpretacij vsakdana ni nikoli prilagajala zunanjim ambicijam. Ustaljen zvenski okvir ne predstavlja umetniške stagnacije – prej nasprotno: kaže avtoričino izvirnost, njeno pristnost in kvaliteto izven okvirjev časa. V primerljivem zadnjem daljšem obdobju tega ohlapno razumljenega žanrskega miljeja smo spremljali denimo še izvajalke, kot so Regina Spektor, Cat Power, Feist, Beth Orton in druge, ki smo jih iz plošče v ploščo spoznavali vsakič v nekoliko spremenjeni zvenski luči, bodisi zavoljo raznolikih produkcijskih sodelovanj bodisi v iskanju lastnih primernih izrazov. S takšnimi prilagoditvami se Apple kot glasbenica - zavoljo svojega suverenega ekspresivnega jezika ter osredotočenosti na lastno notranjo dinamiko - nikoli ni zares ukvarjala.

Na glasbeno prizorišče avtorica vstopa v svojem značilnem, pomenljivem nevrotično-ustvarjalnem slogu, ki ga poganja njeno individualno nelagodje v malodušnem svetu. K njeni unikatni izrazni kontinuiteti je pripomoglo tudi značilno vznikanje in ponikanje njene javne aktivnosti v dolgih časovnih intervalih. V letu 1996 je izšel njen že omenjeni prvenec Tidal, tri leta kasneje je pred že številnejšim občinstvom nastopila s ploščo When the Pawn …, leta 2005 je navdušila z albumom Extraordinary Machine, leta 2012 pa s težko pričakovano ploščo The Idler Wheel … Letos aprila, po osmih dolgih letih, ki predstavljajo doslej najdaljši interval med njenimi ploščami, je zgolj v digitalni obliki izšel njen novi album Fetch the Bolt Cutters, ki se mu posvečamo v tokratni Tolpi bumov.

Fetch the Bolt Cutters je prvi projekt Fione Apple, pri katerem je imela avtorica dejansko zadnjo besedo v prav vseh aspektih realizacije plošče. Tematsko razgibano in izrazno prepoznavno poezijo je tokrat oplemenitila s pulzi improviziranih tolkal, s katerimi usmerja minimalistične inštrumentalne aranžmaje spremljevalnega benda. Z izjemo nekaterih produkcijskih fines so vse kompozicije s plošče nastale v njenem hišnem studiu na Venice Beachu. Pri snemanju se sicer ni zares omejila le na svoj domači studio, v skladbe je namreč vključila tudi spontane peripetije iz drugih prostorov, kar v zvenu plošče vzbuja določeno podivjanost, kaotičnost. Integracija svežnja arbitrarnih šumov, pritlehnih pokov in cingljanj sicer zamolklo inštrumentalno spremljavo razbremeni prepoznavne melanholije in v skladbe vlije svež val ogorčenja in prismojenosti. Avtoričinim melodičnim vizijam so se sicer tokrat prilagodili dolgoletni sodelavci: basist Sebastian Steinberg, multiinštrumentalist Davíd Garza in tolkalka Amy Aileen Wood.

Sporočila skladb z nove plošče so podobno kot že v preteklosti samorefleksivno in avtobiografsko orientirana, le da Apple tokrat svoje bridke zamere in brezupne romance umika v zaledje, močneje pa izpostavlja spomine na najstniška leta, srdito zgroženost nad sprenevedanjem spolnih nasilnežev in manj prijetne odnose z drugimi ženskami. Bežno se dotakne tudi spolnega napada, ki ga je doživela pri svojih dvanajstih. Tega – oborožena z metaforami in liričnimi protislovji – subtilno postavi v obči kontekst. Plošča je torej na svoj način prodorna tudi zavoljo odpiranja določenih tem, za katere Apple v preteklosti predvsem ni uspela najti pravih zamisli, da bi jih prelila v besede in pesmi.

Raztresen boj s preteklostjo na plošči upodabljajo kriki, vročično tresenje glasu, brzinske izgovorjave, prasketajoč šepet in jezno rjovenje. V naslovni skladbi Fetch the Bolt Cutters ji je glas v refrenu posodila prijateljica Cara Delevingne, ob koncu skladbe slišimo še lajež njunih psov ljubljenčkov. Četudi so skladbe nastajale v udobju doma, se ta domačnost izliva v precej razpuščen in nedostopen zvenski repertoar, ki v grobem opredeljuje celoten album.

Ploščo odpre graciozna klavirska kompozicija I Want You to Love Me, v kateri Apple popolnemu neznancu radoživo in zvedavo izpoveduje svojo ljubezen. V impulzivni in sunkoviti skladbi Shameika se avtorica zazre nazaj v čas svojih osnovnošolskih dni in se sooči z nasilnim dekletom. V naslovni Fetch the Bolt Cutters se zoperstavi lastnim čustvenim oviram, posledicam prilagajanja zunanjim družbenim okoliščinam. Ta melodično okrnjena, z večglasjem in s pločevinastim žvenketom prepredena skladba v svojem jedru posreduje predvsem terapevtsko noto, namenjeno tihim žrtvam spolnega nasilja.

Klavirske kulise se ponovno razprejo v hudomušni skladbi Under the Table, v kateri se pevka na slavnostni večerji ogorčeno odzove na sporne komentarje nekega prepotentneža. Načelno zavračanje in prezir sta prav tako osrednji temi mantre Relay, v kateri prevprašuje opravičilo malopridneža. Odrezav, repetitiven verz »Evil is a relay sport, when the one who’s burnt, turns to pass the torch« je Apple zapisala že pri svojih petnajstih, a zanj našla mesto šele zdaj. Ljubezenska balada Rack of His, ki otožna čustva spretno zavija v igrive plasti melodij, po zvenu močno spominja na kompozicije s plošče When the Pawn … Z razigranimi instrumentalnimi aranžmaji Apple tudi sicer mili tragiko številnih skladb v svojem diskografskem repertoarju.

Vzdušje odkrite razdraženosti slišimo tudi v skladbi Newspaper, v kateri se avtorica po srečanju s soprogo svojega ljubimca znajde sredi moralne bitke. V tej skladbi se pojavi tudi glas avtoričine sestre Maude, s katerim se nato znova srečamo v skladbah Ladies in For Her. V porogljivi Ladies Apple poziva posameznice s podobnimi travmatičnimi izkušnjami, naj se skupaj zoperstavijo manipulativnim podležem, ki tiho nadzorujejo dialog med njimi. Silovita in robustna kompozicija For Her je prežeta s čudovitimi vokalnimi harmonijami, ki izraženo nepotrpežljivost trpinčene posameznice izpostavijo kot še toliko bolj pristno. Katarzično soočenje s surovežem nastopi v sklepnem delu kompozicije, v katerem večglasje pevka prekine s krikom »Good Mornin’, You Raped Me in the Same Bed, Your Daughter Was Born in«. Na albumu ne manjka niti eksistencialističnih pobegov v abstraktne pejsaže sanjavosti, kakršne avtorica v skladbah Cosmonauts ter Heavy Balloon izrisuje z domiselnimi prispodobami in oksimoroni.

Razpoloženjsko skakanje med udobjem in utesnjenostjo se subtilno smuka po vseh trinajstih kompozicijah s plošče. Izrazito svojstven ustvarjalni pristop po dolgem obdobju molka avtorica opraviči že v uvodni kompoziciji I Want You to Love Me. V njej lucidno namigne, da bo nadaljevanje albuma enako hektično in vihravo kot njeno podoživljanje stisk. S spontanim in nesistematičnim snovanjem skladb je Apple tokrat oblikovala svoj avtobiografsko najbolj iskren, pristen in neizumetničen album doslej. Očitamo mu lahko le, da gre ob prvem predvajanju za precej zahtevno poslušanje. Melodični segmenti in strnjene izpovedi na plošči Fetch the Bolt Cutters niso v pravilnem harmoničnem ravnovesju, obenem pa prefinjenost albuma maličijo tudi neintuitivni tleski kosti, zven brnenja pločevine in situacijski izbruhi jeze. Kljub temu so avtoričine utečene ustvarjalne smernice na plošči jasno prisotne in vseskozi je čutiti, da gre za izdelek, ki ga ne bi mogel ustvariti nihče drug.