Fire! Orchestra: Arrival

Fire! Orchestra: Arrival

Recenzija izdelka
2. 6. 2019 - 19.00

Rune Grammofon, 2019

 

Nastop zasedbe Fire! v Cankrajevem domu
 / 18. 1. 2012

Kolektiv Fire! Orchestra je nastal pred približno osmimi leti na pobudo zasedbe Fire!, ki se je med neko prekrokano nočjo in po njej poigravala z mislijo, da bi na kup privabila čim več svojih skandinavskih glasbenih kolegov. Spontana ideja se je nato udejanjila s hitrim odzivom v nabirki skoraj tridesetih muzičistov, rezultat pa sta bila najprej dva zaporedna albuma, Exit iz leta 2013 in nato še Enter, ki je izšel leto kasneje. Že z albumom Ritual iz leta 2016 se je nato število glasbenikov v kolektivu precej zmanjšalo, za novi dolgometražec Arrival pa je zasedba spet prerešetala svoje vrste in je tako zdaj prepolovljena v primerjavi s prvotno različico. Danes je torej pred nami štirinajstčlanski jazzovski orkester, ki pa kljub spremembi še kako dobro uspeva.

Fire! Orchestra smo slišali tudi v živo na Jazz festivalu Ljubljana leta 2015, še precej bolj domač pa nam je trio Fire!, ki se s svojo hrupno mašinerijo k nam precej redno vrača tako na posamične koncertne dogodke kot tudi na festivale. Temeljno ogrodje torej še vedno sestavljajo Mats Gustafsson z baritonskim saksofonom, basist Johan Berthling in bobnar Andreas Werlin. Kljub trojčevemu pobudništvu in dirigentski vlogi Gustafssona pa orkester vseeno soustvarja aranžmaje, zaradi manjšega števila članov zasedbe pa je delo tudi bolj vključujoče. Posebnost so besedila, katerih avtorica je ob tokratni novi izdaji skoraj izključno Mariam Wallentin, ki je poleg Sofie Jernberg tudi stalni vokal orkestra, obe čudoviti pevski sireni pa sta postali tudi nekakšen zaščitni znak kolektiva.

Orkestrov četrti dolgometražec Arrival predstavlja precej novitet, denimo že prihod omenjenega novega line-upa, ki je bolj akustičen in posledično predaja nove, drugačne zgodbe, kvalitete in zvokovne barve. Ob prvem poslušanju pa nam album predstavi tudi bolj umirjeno varianto zasedbinega izraza, precej bolj nežno in dostopnejšo različico glede na zvočne gmote njegovih predhodnikov. Opazka je deloma tudi posledica dejstva, da na novi plošči prvič slišimo priredbe dveh relativno znanih in popularnih skladb. Kolektiv je sicer svojim aranžmajem tokrat tudi izmaknil elektronske vložke in električno kitaro, še ena novost pa je vstop več klarinetov in godal, ki so v družbi z vokali tokrat v ospredju skladb.

Album uvede skladba (I Am a) Horizon, v kateri smo priče prosti igri omenjenih godal in klarinetov, ki se najprej nežno tipajo, nato pa nadalje razbohotijo do končne točke tišine. Potem vstopijo basovske klaviature in bobni, vrh katerih se začne plesti nežna dvoplastna vokalna melodija Wallentin in Jernberg, ki obvladuje osrednji del skladbe. Nekje za vokali slišimo konstanten krik trobente Susane Santos Silva, tukajšnjim odrom dobro znane glasbenice, ki je v sklopu nedavnega festivala Jazz Cerkno denimo nastopila z zasedbo Fish Wool, spomnimo pa se je tudi po sodelovanju s Kajo Draksler. Sledi živahnejši komad Weekends (The Soil is Calling), ki nas in medias res najprej potopi v tolkalsko ritmiziranje in kmalu po tem še v pasti ponovno krasnega dvoglasja vokalov. Če smo že izpostavili poudarek albuma na nežnejših asociacijah, je skladba Weekends v tem smislu izjema, osnovana je namreč na vitalnem, hitrem ritmu, močnih basih tako strunskih glasbil kot trobil in močneje vpijočih odločnih vokalih, vmes pa še vedno uspe zatavati tudi v bujno razraščajoče se proste improvizacije.

Exit! je predvsem epska mojstrovina, ki zahteva večkratno odkrivanje ...
 / 9. 3. 2013

Med bolj izstopajočimi skladbami je tudi najdaljša Silver Trees, ravno daljše trajanje pa kolektivu Fire! Orchestra v takšni skladbi omogoči tako učinkovito postopno grajenje vsebine kot tudi prepuščanje soliranju posameznih inštrumentov. Skoraj triminutni začetek je prepuščen pihalom in trobilom, vse do momenta, ko bas vstopi s temo in izgradi ritem za pevke, ki nato ponovno blesteče prevzamejo kompozicijo. Šele nekje na polovici se v ospredje prebijejo klaviature in godala, nato pa še značilni, nezamenljivi Gustafssonov baritonski saksofon. Če vokali sprva nastopajo nežneje, se ob prihodu omenjenega Matsovega pihala zatečejo k čarovniškemu vzklikanju, ki nato še ostale inštrumente potegne v razpadajoč odprt zaključek. Zanimiva je tudi skladba Dressed in Smoke. Blown Away, ki izzveni najbolj v stilu tria Fire! in se v značilnem težkem vzdušju počasi vije vse do konca, v ospredju pa so tokrat seveda inštrumenti vodilnega trojca, rockovski bobni, bas in hrumeč baritonski saksofon.

Kot smo omenili že na začetku, se je kolektiv na novi plošči lotil tudi priredb dveh skladb - Blue Crystal Fire ter At Last I Am Free. Prvo je v izvirniku izvajal Robbie Basho, ameriški folk kantavtor, kitarist in pianist. Kitarska skladba, ki že v originalu zveni izrazito otožno, s počasnejšo orkestrsko izvedbo in nežnimi ženskimi vokali le še pridobi na čustveni globini. Druga priredba, postavljena na rep albuma, ki sledi krajšemu intermezzu (Beneath) The Edge of Life, pa je v izvirniku hitič zasedbe Chic oziroma njenih ustanoviteljev Bernarda Edwardsa in Nila Rodgersa. In s to drugo priredbo se zgodi prav podobno kot s prvo. Čeprav ritem ostane praktično enak, je v izvedbi Chic prisotnih nekaj več funky figur, orkester pa v svoji verziji prevzame melanholičen komorni format, a tudi temu navkljub odigra eno bolj čudovitih skladb na albumu.

Nova plošča zasedbe Fire! Orchestra je, kot smo izpostavili že v začetku in nato podrobno popisali, polna novitet. Kljub temu pa se kolektiv tudi tokrat tako drži značilne urejenosti kot tudi ostaja zvest osvajanju neraziskanih prostranstev, plastenju zvokov in fini detajlnosti. Novi člani so prispevali spremembe v zvoku in zgodbi ter izrazu zasedbe vcepili nove vplive iz miljejev klasike, jazza, popa in proste improvizacije. V tem pogledu zdaj orkester spominja denimo na zasedbo Carate Urio Orchestra, za katero je značilna podobna raznolikost. Prelepo bi bilo Fire! Orchestra zopet slišati tudi v živo, a žal za zdaj še niso napovedali kake turneje. Vendar pa se bomo lahko potolažili z nastopom tria Fire!, prav z gostjo Mariam Wallentin, v sklopu letošnjega Jazz festivala Ljubljana, za dvojno dozo pa bo Mats Gustafsson v sklopu istega festivala nastopil še v duetu s Kenom Vandermarkom.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness