Rune Grammofon, 2013

Zasedbo Fire! si je lahko povprečna poslušalka pričujoče frekvence zabeležila kot znance zadnjih nekaj let, ki so na podstrešju ljubljanskega uradnega kulturnega hrama tudi že poželi ovacije in nemara celo pahnili koga v trans. Za običajno švedsko free jazz zasedbo – kot bi lahko sklepali preko njenih članov – namreč ne gre iz vsaj dveh razlogov. Eden bi bil preprosto ta, da Fire! najprej igrajo glasbo, od katere se žanrske ali linearno-historične oznake hitro odlepijo. Od 'free' ostane karkoli in ne ritem ne harmonija tu nista prepovedana. Od 'jazz' ostane poudarek na improvizirani muziki. Drugi razlog za posebnost Fire! pa je v tem, da ne gre toliko za stalno zasedbo, kot projekt, v katerem so stalnica trije člani, ki pa nikoli niso zastopali celote tega projekta.

 

Ob prvih pljučih švedske improvizacije, Matsu Gustaffsonu, najdemo na basu Johana Berthlinga, sicer člana Tape, in bobnarja Andreasa Werliina iz priljudne zasedbe Wildbirds & Peacedrums. Temu pa je treba dodati še koncept, ki se spreminja od ene do druge inkarnacije zasedbe. Prvi z Orenom Ambarchijem, drugi z Jimom O'Rourkeom, zdaj sledi očitna nadgradnja projekta, ki na Exit označuje skorajda tridesetčlanski orkester, sestavljen iz cvetobera švedskih jazzovskih in impro glasbenikov. Če že vsaj iz tehničnih razlogov orkester potrebuje koncept, lahko najprej rečemo, da ima ta pri Exit! že skoraj pripovedne razsežnosti in se ne zadovolji z razporejanjem posameznih kombinacij, glasov in kompozicijskih oprijemališč. Ploščo Exit, ki je bila posneta ravno v mesecu obiska ožje zasedbe Fire! v Ljubljani, lanskega januarja, sestavljata zgolj dva kosa dolžin ene strani vinilne plošče. Poleg velike orkestracije, ki jo usklajuje kondukter Mats Gustaffson – ta poleg saksofona skrbi še za klaviature –, pa se v ospredje nemalokrat povzpne še pesniški vokal. Tega prispevata Sofia Jernberg in Mariam Wallentin, ki jo ravno tako poznamo iz Wildbirds & Peacedrums, odsekane in ponavljajoče verze pa je prispeval kar član družine The Ex, de Boer. 

Dialektika komponiranega in improviziranega, v katero se rad zaplete spodaj podpisani, je tokrat sicer neizbežna, vendar je na Exit bolj v ospredju sicer ohlapna dramska sopostavitev solo glasu in zbora. A ta ni enoznačna, saj se začetna izmenjava dveh vokalov ob orkestrskem stopnjevanju kmalu prevesi v instrumentalne dialoge, vokala pa se umakneta v nekakšno ekstatično ponavljanje in s tem pridružita ritemski sekciji, ki celoti večinoma daje bluesovski ali rokerski, pravzaprav pa kar slaviteljski moment. Četudi bi zato v pripovedovanju zgodb morali dati prednost besedi, pa je tovrstno razbiranje v Exit pravzaprav postranskega pomena – s prekinitvami, spremembami v ritmu in dramatičnimi stopnjevanji ter umirjanji jo ravno tako nazorno zariše že sama glasba. 

Ta je v svoji zasnovi na prvi posluh pravzaprav preprosta in se v večini prepoznavnih momentov odmika od tega, kar si navadno predstavljamo pod pojmom jazza – kolikor niso te predstave še vedno ujete v posamezno večjo ali manjšo omejenost. Običajna Gustaffsonovska prepihavanja, ki vedno prestavljajo meje mogočega više in više, se tu umaknejo zvoku celote, ki pa pogosto prinese podobne učinke. V drugem kosu se na primer začetna vprašljivost prevesi v minimalni groove, orkestrsko stopnjevanje pa bi bilo mogoče prevesti tudi v elektronsko ali rokersko stopnjevanje. A smisel stopnjevanja tokrat ni toliko bližanje praznemu klimaksu, kot prej ekstatični učinek zamrznitve v času, da bi se naenkrat znašli sredi popolnoma nenadejanega variiranja, nekakšnega mosta proti končni razpustitvi, ne več izmerljivi na decibelni skali. 

Skratka, Exit je predvsem epska mojstrovina, ki zahteva večkratno odkrivanje. Res pa je, da se je pri tem mogoče zadovoljiti s povsem površinskim vtisom, ki ga zagotavlja ritualistični poudarek, zaradi katerega sta oba kosa pravzaprav lahko uzrta tudi kot sorazmerno preprosta. Zato pa je morda Braxtonov napotek k eni svojih kompozicij uporaben, četudi pri Fire! veliko bolj enostaven in očiten. Kompozicija naj bo zemljevid, ki nudi različne orientirne točke, znotraj nje pa je mogoče ubrati več poti. Fire! Orchestra nemara tovrsten napotek podaja že kar v glasbi, na pot pa se bo morala podati poslušalka. Na posluh!