Gramofon, 2022

Turcizem oziroma sam turški izraz basàmak – za koga in ponekod na Balkanu tudi bàsamak – je prag, stopnica, štenga, škalin, v množini: stopnice, stopnišče. Zaslediti je tudi rabo, po kateri basàmak označuje tisto grupacijo ljudi, ki jih vsi zatirajo, oni pa zgolj molče prenašajo, da so zatirani. Basàmak je lahko, navsezadnje, tudi klin na lestvi, pri čemer nismo daleč od stopnje na glasbeni lestvici, torej imamo obenem fazo med vzponom kakor tudi praktiko, s katero se vsak dan srečajo vsi tisti muzičisti, muzičistke, ki se med vajo radi gibljejo po takšnih ali drugačnih lestvicah oziroma jim kaj takega dopušča njihov inštrument. Ta in takšna lestvična obveznost poleg vzpenjanja in nagiba po stopnicah nikakor ni tuja melodikom in slikarjem iz zasedbe Fish in Oil.

Beograjski kvintet je tudi za svoj peti studijski album znal izbrati naslov, ki nas hipoma požene v več hkratnih dimenzij. In kakor bend zase pravi, da z večdimenzionalno godbo rad pripoveduje zgodbe, tako vztrajno počne in se resno poigrava že s samim poimenovanjem štiklov in albumov kot celote. Po Poluostrvu (2012), Drnchu (2013), dvojnem 3 ključa (2016) in Sve će biti u najboljem redu (2018) je nedavni Basamak prvi, ki je izšel zunaj Srbije: pri sarajevski založbi Gramofon; v seriji z imenom Supernova. Peterica, ki je tukajšnjemu zvedavemu občinstvu v zadnjem desetletju dovolj znana s pričujočih radijskih valov, a tudi iz kluba Gromka, z metelkovskega Trga brez zgodovinskega spomina in z Jazz festivala Ljubljana, na novem albumu ne postori nič pretresljivo drugačnega ko poprej — nadaljuje z utrjevanjem snovi, se razgiba, si vzame čas za razvoj komada in krepi čvrsto kolektivno igro. V jazzu je tovrstna izkušnja neprecenljiva; izkušnja je v jazzu, z drugimi besedami, pravzaprav ključnega pomena. Ta izkušnja neskončnega trajanja z uverturo, ki sega tja h kitaristovim samosvojim devetdesetim globoko v pankerski Prištini, k poznejšemu utrjevanju beograjske kolegialnosti in tovarištva v (spet) nepredvidljivih razmerah, k rednim vajam in premislekom, na trenutke izrazitemu, a razumljivemu glasbenemu eskapizmu, posledično pa tudi k pametnim odločitvam, kdaj izdati nova dela, nas, poslušalstvo, postavi pred zrelo zasedbo. Roko na srce, treba je priznati, da ima Fish in Oil precej več klubskih špilov po Srbiji in okolici kakor gostovanj po širnem svetu, a takšna je, očitno, usoda bendov, ki so žanrsko izmuzljivi oziroma se požvižgajo na predalčkanja, obenem pa je njihovo delovišče odmaknjeno od distribucijskega vrveža, od jazzovske industrije in mašinerije. Nenavadno, a v svetu mlajših promotorjev, ki zmerom bolj neradi še kaj tvegajo, so Fish in Oil robna, mejna zadevščina.

Album je nastal po uspelem srečanju Fish in Oil z velikim vzornikom Marcom Ribotom leta 2018. K temu so, bodimo neskromni, odločilno pripomogla Ribotova dobra, zaupanja vredna prijateljstva v Ljubljani. Družno so muzicirali v Sofiji in na beograjskem jazz festivalu ter postali odrski tovariši. Že prej suverena, pogumna drža in nonšalantno gibanje med pankersko-proletarsko udarnostjo prek funkijade, zabeljene z vzhodnimi kromatičnimi melizmi, do šansonske baladnosti, o kateri ne veš, ali prihaja iz italijanskega soft porniča v sedemdesetih ali pa napove zloveščo ljubezensko slutnjo iz melodrame, zdaj v nove glasbene kote pokukata še drzneje. Izvaja se pretkano preprost film noir, ki ne prikriva svoje velike ljubezni do zornovskega New Yorka in to naredi izrazito po jazzovsko: sound kratko malo združi z atmosfero. Bratislav Radovanović je moral – podkrepimo jazzy vtis, ki naj preseže nevzdržen položaj golega adepta – desetletja živeti v senci samega sebe kot vizualnega umetnika, ker mu nihče med pišočimi ni dal vedeti, da je izvrsten kitarist. Zdaj, po skupnem muziciranju z Ribotom, slišimo, da je bil na osameli poti, ker je v sebi nosil ambicijo strunarja; drugačneža; raziskovalca. Kot vodja je, nadalje, doma komponiral, aranžiral in iz ozadja igral z dvema precej bolj znanima in priznanima glasbenikoma. Pa vendarle peljal zadevo vztrajno in neomajno naprej. To so momenti, spričo katerih Fish in Oil z veseljem uvrstimo v rubriko »jazz«, toliko bolj, ker se kot bend mično postavijo na dvoje: to je muzika, s katero želiš komu, kateri približati jazz, hkrati pa tudi tista muzika, pri kateri pravovernež zgroženo sikne, češ, to pa že ni noben jazz. Fish in Oil skozi leta ostanejo dostopno, razprto, resno delovišče, ta hip imajo na lagerju nebroj komadov in lahko mirno igrajo na večjih festivalih, po špelunkah in lepše opremljenih klubih, marsikje po svetu, pa tudi s studijskimi produkti znajo pričarati žlahtno radijsko intimo, polno privlačnih raznoličnosti. Poleg Bratislava Radovanovića s kitarami in izbranimi efekti slišimo ustaljeno zasedbo: Veljko »Papa Nik« Nikolić s tolkali, za bobni je Tom »Feđa« Franklin, električni bas in kontrabas igra Branislav Radojković, saksofone in melodiko Dušan »Dule« Petrović, v štiklu Blondie pa se kvintetu pridruži Marc Ribot.