FLAKO: Natureboy

FLAKO: Natureboy

Recenzija izdelka
8. 5. 2015 - 19.00

Five Easy Pieces, 2015

 

Flako velja za sofisticiranega svetovljana med sodobnimi beatmakerji. Svetovljana, ker se je rodil in prva leta otroštva preživel v Čilu, potem odraščal v Nemčiji, sedaj pa že nekaj let živi v Londonu, Veliki Britaniji. In sofisticiranega, ker je po prvih, precej klasičnih inštrumentalno hiphoperskih korakih kmalu zavil v bolj raziskovalne smeri tople elektronike z ogromno akustičnih elementov. Zdi se, da se je nekoč zgledoval po DJ Premierju in J Dilli, sedaj bolj po jazzovskih raziskovanjih sedemdesetih let kakšnega Marca Moulina ali po čem še bolj eterično fjužnovskem ali pa po filmskih mojstrovinah Vangelisa.

Flako je vedno nekako izstopal - s toplo produkcijo, melodično analogijo ali analogno melodičnosto, kot je slišati recimo z njegovega beattape-a "The Mesektet" in EP-jev "Mini Tollbooth" ter "Enclosure". Izstopal je tudi z izpiljenimi živimi nastopi, na katerih zlahka krmari med počasnejšimi sanjalicami in klubskimi udarci na poskok, kar smo lani lahko preverili tudi v Ljubljani. In ne pozabimo na njegov nežnejši pevski stranski projekt, ki se ga je lotil pod psevdonimom Dirg Gerner. Flako je zadnja leta sodeloval pri nastanku prvenca pevke Fatime, prvega glasu založbe Eglo, pa tudi recimo s soulersko houserskim odkritjem po imenu Seven Davis Jr. Sedaj je končno nastopil čas tudi za njegov prvenec, Natureboy.

V osnovi je Natureboy albumski poklon veličastnosti narave. Precej ohlapen koncept torej, ki se bolje sliši kot bere. Je namreč plošča, ki se lahko pohvali z izjemno paleto zvokov, visoko kompleksnimi aranžiranji in dovršenim zvočnim oblikovanjem. Flako je piflar in že na prvi posluh je jasno, da je tehnično Natureboy presežek. Zveni tridimenzionalno, z domiselnim naborom inštrumentov, pogosto akustičnih, na trenutke zveni že prav orkestralno. Najbolj so razdelana godala, za kar grejo zasluge med drugim tudi najbolj znanemu tovrstnemu aranžerju, ki se rad peča z elektronskimi izvajalci, torej kalifornijskemu mojstru Miguelu Atwoodu-Fergusonu. 

Natureboy je čisti odvod od ustaljenih praks bitov in basov, je povsem filmičen album. Seveda slišimo koščke in vplive sodobne trendovske elektronike, a Flako jih priredi, vtke v zvočne panorame, ki nikakor ne pašejo na plesišče. V njegovi muziki so veliki zvočni prostori in tudi tisti bolj elektronski elementi, sintoidni melosi delujejo človeško, organsko, hja, naravno. Iz narave.
 
Tako po učinku, nikakor pa po slogu, Flakotu na redkih, bolj ritmičnih posnetkih uspe nekaj podobnega kot bolj znanima stanovskima kolegoma Arci in Evianu Christu - uspe mu ustvariti introspektivne, a mogočne zvočne panorame, ki rezonirajo zvok sodobnih elektronskih prijemov, zvok klubov, plesnih godb. A gre le za detajle, in za razliko od dveh omenjenih "superproducentov" Flako svoje glasbe ne utaplja v učinkih odmeva, njegova glasba ni hladna in ni siva. 

Natureboy je tako povsem neklasičen beats album. V bistvu sploh ni beats album, ampak izjemno ambiciozen, le delno elektronski projekt, in če govorimo o klasičnosti v smislu konvencije ali tradicije, potem bi bil Natureboy lahko klasičen le, če bi bil zapakiran kot glasba za film. In tu je keč. Tega filma ni. Ko se nehamo sliniti ob mogočni zvočnosti, ob lucidnosti in nenavadnosti aranžmajev, številnih dramaturških lokov znotraj komadov in čez daljše skupke komadov pa nam zmanjka nekaj oprijemljivega. To bi lahko bile bolj klišejske ritmike ali poleg glavnega singla Kuku še kakšen klubsko bolj oprijemljiv posnetek. Visokoambiciozni in na srečo nepretenciozni Natureboy dejansko je glasba za film, ki ga ni.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

teskt prosim :)

Txt je gor.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.