M-Plant, 2016

Spajanje pridigarskega in glasbenega poslanstva v preobleki božjega poziva v unificirano, gospodu ljubo profesijo se je med ameriškimi temnopoltimi verniki/glasbeniki razširilo v poznih petdesetih in šestdesetih letih. Očaki soula, kot je bil denimo Solomon Burke, so ob vse večjem številu tako imenovanih crossover glasbenikov, ki so od bogu ljubega gospela prehajali k sekularnemu soulu, v svojo odrsko persono integrirali tako arhetipski lik trpečega pevca kot tudi razsvetljenega pridigarja. Danes, skorajda petdeset let kasneje, glasbeniki, kot je današnji protagonist Tolpe bumov, pionir detroitskega minimala in nasploh eden osrednjih estetov techna Robert Hood, nakazujejo trend inverzije zgoraj opisanega fenomena. Čeravno lahko na časovnici analov elektronske glasbe opazujemo bolj ali manj transparentne, neprekinjene vzporednice, ki zgodnji house vpenjajo v tradicijo gospela in soula, kar seveda korenini v medgeneracijskih prenosih v glasbi utemeljene črnske spiritualnosti, pa je bilo za arhetipski house in techno značilno oddaljevanje od krščanske spiritualnosti k razsrediščeni, v čutnem ekscesu osmišljeni newagerski duhovnosti.

Dozdeva se, da se je Robert Hood, ki ga tokrat predstavljamo pod psevdonimom Floorplan, v devetdesetih letih prenasitil zgoraj omenjenega hedonizma. V zgodnjih dvatisočih je mesto, ki ga je formiralo kot človeka in glasbenika ter ga s projektom Underground Resistance in solističnimi epohalnimi izdajami, kot je Minimal Nation, vkovalo med zvezde, zamenjal za ruralno Alabamo. In prav tu tiči ta inverzija; Hood je s selitvijo obenem doživel tudi nekakšen duhovni preporod. Odločil se je za prehod od sekularnega k cerkvenemu, za unifikacijo vloge didžeja in pridigarja, ki publiko z na videz različnimi sredstvi spravljata v trans. In če parafraziramo nekega recenzenta, se je Hood s tem zapovedal vprašanju analogij med čutnimi ter duhovnimi dimenzijami nedeljske maše in didžej seta v zgodnjih jutranjih urah. Medtem ko lahko pri njegovih projektih Dr. Kevorkian, Monobox in denimo Inner Sanctum opazimo nadaljnje raziskovanje potencialov minimalističnih ritmičnih in melodičnih konstrukcij, pa je prav psevdonim Floorplan tisti, za katerem stoji njegova pridigarska persona, ki iz mehaniziranega in industrializiranega sveta Motor Cityja vstopa v gospelsko božje kraljestvo.

Zanimivost pričujočega, drugega albuma projekta Floorplan, ki se v njegovem katalogu z občasnimi pavzami pojavlja že od leta 1996 in se je z retrospektivnim prvencem Paradise ustalil leta 2013, je za nekatere fene sporna odločitev, da v vlogi koproducentke nastopa njegova 20-letna hčerka Lyric. Pomisleki o nepotizmu na glasbenem trgu, ki jih najdemo tako ob aktualnih recenzijah kot tudi ob nedavnem Hoodovem didžej setu na festivalu Dekmantel, pri katerem je, čeprav še ne povsem suvereno, sodelovala tudi njegova hčer, so povsem na mestu. In to predvsem, ker med poslušanjem enajstih zbranih skladb, ki na albumu nastopajo brez kakršnegakoli konceptualnega okvirja, le stežka prepoznamo njen doprinos. Izjemoma gre tu izpostaviti štikl Mmm Hmm Hmm, saj se s svojimi referencami na Kendricka Lamarja in z EDM-ovskimi vokalnimi ter saksofonskimi sampli sramežljivo spogleduje z aktualnejšimi estetikami sodobnih elektronskih muzik, ki jih Lyric kljub negodovanju Hoodovih die-hard fenov občasno vključuje v njune b2b nastope.

Dolgometražec Victorious pa sicer zaznamujejo predvsem s krščanskimi sporočili podkrepljeni sampli, izvirajoči iz tradicije diska in gospela, ki jih Hood vpenja v na funku utemeljene,  poliritmične skelete in diskoidne, pogosto z godali podkrepljene melodije. Kljub naslanjanju na za odtenek toplejše, bolj eterične melodike diska in soula, ostajajo njegove kompozicije trdno vsidrane znotraj Hoodove logike kompozicijskega minimalizma, ki se ob poplavi tehnično in idejno bolj dovršenega techna nove dobe zdi nekoliko arhaična, v kontekstu sodobnega plesišča pa se vselej kaže kot efektivno orodje za manipuliranje s poslušalci/plesalci. Kot eksemplaričen primerek gre omeniti njegov hitič Never Grow Old, s katerim je Hood mojstrsko vzpostavil ravnovesje med udarnostjo techna in gospelsko house melodiko. Čeravno mu dolgmetražna in nekonceptualna narava izdaje Victorius ni šla povsem na roko, saj izdelek ne deluje kot celota, temveč gre na njem iskati predvsem posamične presežke, pa lahko rečemo, da je Hoodu uspelo ostati udaren in relevanten tudi v šestem desetletju življenja. Eksplozivna štikla, kot sta Spin in Music, ki se s bohotita s svojima ad finitum ponavljajočima se vokalnima sempla, bosta garantirano našla mesto v prenekaterem didžej setu. House pridiga The Heavens & the Earth, v kateri lahko prisluhnemo kreacionističnim izsekom Stare zaveze, vpletenim v groovy orgelsko melodijo, ne bi presenetila v vlogi otvoritvenega džingla kakšnega televangelističnega prenosa. Vzeto v celoti se kot učinkoviti izkažeta še pobožno obarvani pesmi kot Good Thang in They Can Tell, medtem ko desetminutna He Can Save You zaradi prevelike repeticije izvodeni že po dobri polovici. Izpostaviti gre tudi instantni disko banger Tell You No Lie, medtem ko se produkciji kot Ha Ya in Push On, ki bi bolj spadali k njegovim preostalim projektom, izkažeta za nepotrebna filerja.

Če torej izvzamemo nepremišljeno vključevanje nekaterih štiklov, lahko Victorious umestimo med solidne, toda vsekakor ne presežne izdaje letošnje bere techno/house albumov. Tolmačenje vloge pričujočega dolgometražca v kontekstu Hoodovega opusa, v katerem se s priključitvijo hčerke Lyric k projektu Floorplan odpira novo poglavje, pa prepustimo času, ko se bo iz trenutno še asimetričnega, sicer pa pozornosti vrednega sodelovanja hčere in očeta morda razvilo nekaj resnično zmagovitega.