Lex Records, 2022

Pretekli mesec dni je zaznamovalo kar nekaj dogodkov, ki so vplivali na naša življenja, na recenzentovo listo pa se je vpisal tudi Frank Walton, verjetno poslušalcem bolj znan pod vzdevkom Fly Anakin, ki je 11. marca pri britanski založbi Lex Records izdal svoj solo prvenec, imenovan Frank. Kljub debitanski oznaki pa je Walton vse prej kot neizkušen akter na raperski sceni.

Ustvarjalec je originalno iz Richmonda v zvezni državi Virginia, ki kljub odmevnim imenom v glasbeni industriji ne slovi po pretirano razviti raperski subkulturi. Ravno to pa je spodbudilo tamkajšnjo mladež, da se angažira in ustvari svojo sceno brez vpliva uspešnejših sodobnikov. V kolektiv Mutant Academy se je tako združilo 11 tkalcev rim, ki so se s soulovskim samplanjem in ostrimi rimami hitro postavili na raperski zemljevid. Med tistimi bolj v ospredju je bil zagotovo Fly Anakin, ki je sprva z občutkom za produkcijo, kasneje pa tudi smislom za rapanje kmalu pritegnil pozornost največjih imen raperskega sveta, tudi Madliba, ki je leta 2019 Waltona označil za enega bolj vročih MC-jev.

Madliba in Waltona pa ne povezuje samo obojestransko spoštovanje, temveč tudi žanr. Madlib se je kot del superdvojca Madvillain, ki sta ga tvorila z MF Doomom, širši javnosti pokazal ravno s samplanjem, ki se je zvočno zelo približalo jazzu. V kulturnem smislu je to pomenilo združevanje starega in mladega, saj je bil v preteklosti jazz prav tako glasba manjšin, nekaj, kar sprva ni bilo družbeno sprejemljivo. Glasbeno pa žanr jazz rapa predstavlja kombinacijo hiphopovskih beatov, ki jih spremljajo močne inštrumentalne pasaže. Pasaže, ki pa niso premočne, da bi žaromete vzele vokalu. To je nekaj, s čimer se je poistovetil tudi Fly Anakin. Kot jasno smer, v katero se pomika Walton, bi lahko vzeli tudi sodelovanje s Pink Siifujem pri ustvarjanju albuma FlySiifu's. Zvok, ki ga je Walton razvijal v sodelovanju s kolektivom Mutant Academy in dovršil na albumu FlySiifu's, se odrazi tudi na debitantskem albumu Frank.

Ob ravno pravšnji meri soulfulskih vokalnih samplov slišimo izrazite basovske linije s prefinjeno inštrumentacijo, ki ni zgolj nesmiselno nalaganje različnih inštrumentov, temveč so ti tam postavljeni z razlogom. Že v prvi skladbi Love Song (Come Back) pokaže vse karte. Način, kako beat subtilno vstopi skupaj z naravnost umazano artikulacijo Waltona, nas pripravi na popotovanje čez 17 komadov, ki nam ne bodo dali miru še nekaj časa. Album je, tako kot kariera Fly Anakina, poln sodelovanj z različnimi izvajalci in producenti. Skladbo Sean Price je sproduciral Evidence, ki je kot MC zaslovel s skupino Dilated Peoples. Kljub Evidenceovim koreninam z zahodne obale pa nas beat bolj spominja na newyorško podzemlje in jazz rap sceno, ki je nenazadnje vzklila ravno v Velikem jabolku. Pri skladbi Ghost se mu je pridružil Nickelus F, kultni lokalni freestyler, saj je v freestyle bitkah oddaje 106 & Park slavil kar sedemkrat zapored. Kakorkoli že, Nickelus F nam postreže z nekaj hudomušnimi rimami, preden nas ponovno prepusti Fly Anakinu, ki pa se tokrat znajde v senci MC-ja.

Bolj ko se bližamo koncu, krajši so komadi, kar pa ni ravno najbolje, kajti ravno ti dvominutni hiti so tisti, ki nam postrežejo z največjo diverziteto. Manjšo spremembo v Waltonovem podajanju besedila lahko slišimo že v komadu No Dough, ki zelo prikladno sledi skeču, v katerem Walton govori o komercializaciji repa. Na tej točki se glasbena podlaga podvrže groovu, ki nas pelje do konca skladbe. V kombinaciji z Waltonovim flowom se komadi organsko prelivajo iz enega v drugega. Zaključki so odlično skombinirani z začetki skladb, tako da imamo na koncu občutek, da gre za nekakšen mikstejp, ki je nastal z enim obiskom studia in v natanko enem poskusu.

Srce in duša plate je predvsem s soulom nabita podlaga, ki kar kliče po nenehnem streljanju hudih rim. Walton pa je strelec. In to kakšen. Že po prvem komadu lahko vemo, da nas čaka še 16 skladb, zaradi katerih bodo pregorele slušalke. Ob poslušanju inštrumentalov bi lahko mislili, da gre za rap iz devetdesetih, saj nas zvočna slika Franka velikokrat popelje v čas, ko so bile inštrumentalne podlage rap komadov več kot le 808 bobni, združeni z vokalom. Kljub temu pa namen plate ni nostalgija, saj bi bil način, na katerega Walton rapa, primeren tudi za novodobni trap. In ravno ta hibrid nostalgičnosti in novega je tisto, kar nas drži priklenjene na slušalke. No, ali pa so slušalke priklenjene na nas. Skratka bolano.