Lex Records, 2020

Pink Siifu in Fly Anakin po podtalni raperski sceni rijeta približno štiri leta in v tem času sta si pridobila precejšnjo mero ugleda in spoštovanja. Dovolj zgovorna je izjava legendarnega producenta Madliba, ki je Fly Anakina oklical za “enega izmed trenutno najbolj bolanih MC-jev”, zanemariti pa ne gre tudi priznanj in hvale, ki jih po glasbenih medijih žanje Siifu. Samostojna kredibilnost obeh izvajalcev torej ni vprašljiva in ni presenetljivo, da sta se raperja našla ter odločila, da se bosta s ploščo FlySiifu's, ki jo predstavljamo v nocojšnji Tolpi bumov, dokazala še v tandemu.

Siifu in Anakin sicer prihajata iz dokaj različnih ozadij. Prvi se je, pretežno kot samorastnik z občasnimi sodelovanji, gibal po območjih Cincinnatija, Birminghama in Los Angelesa, drugi pa je kot član kolektiva Mutant Academy dom našel v zvezni državi Virginia, natančneje v Richmondu. Različne niso le njune geografske poti, temveč tudi glasbene. Res je, da oba zaznamuje naklonjenost  sproščenemu, lirično močnemu in rahlo old school raperskemu izrazju, ki ga gradijo jazzovske in soulovske podlage, pa vendar je Siifu takšnemu stilu mnogo manj zvest kot Anakin. To je jasno nakazal na svojem letošnjem, družbenopolitično nabitem albumu NEGRO, ki je izšel le nekaj tednov pred ponovnim izbruhom množičnih protestov. Lahko bi rekli, da je bila izdaja preroška, pa tega ne bomo storili, saj sta policijsko nasilje in institucionalizirani rasizem vendarle ameriški status quo. Drugače kot Anakin Siifu rad posega po hudem žanrskem eklekticizmu, kakršen je prisoten na omenjeni plošči, ki bi jo mestoma skoraj lažje kot za rap označili za punk ali celo noise. Vendar takšne agresije, protestne naperjenosti in žanrske eksperimentalnosti na aktualni plati FlySiifu's ni moč slišati, saj gre vendarle za sodelovanje dveh MC-jev, ki sta skupni jezik, skupno ljubezen našla v sproščenem in zakajenem plutju po ležernih jazzovskih beatih.

Lagodno vzdušje albuma se konkretizira že s prvim komadom Kin'tro, z njim pa se počasi razjasni tudi ohlapen koncept, ki veže skupaj vseh 22 skladb. Ime albuma FlySiifu's poleg očitne harmonične spojitve obeh izvajalcev namreč služi tudi kot ime prodajalne vinilk, v kateri naj bi Pink Siifu in Fly Anakin delala ter ob poslušanju klicev razburjenih strank zapohano preživljala dneve. Koncept dogajalnega prostora ploščarne se najbolje realizira prav v humornih vpadih jeznih klicateljev, ki se pritožujejo nad poznimi dostavami, ter klicu razpizdenega šefa, ki Anakinu in Siifuju grozi z odpustitvijo, saj pohca raje, kot da bi police zalagala s cedejkami novega albuma Tekashija 6ix9ina, kadita in lenarita v skladišču. Zunaj skečev koncept prodajalne izgubi na teži, se pa ohrani na mnogo subtilnejši ravni. Zasledimo ga lahko v samih podlagah, ki mnogokrat zvenijo, kot da bi prišle s pozabljenih, zaprašenih in prasketajočih vinilnih plošč. To navsezadnje ni daleč od tega, kar se v beatih zares dogaja. Arzenal štirinajstih različnih producentov, ki so poskrbeli za izjemno in skrajno kohezivno ozadje, namreč pogosto posega po obskurnih jazzovskih in soulovskih semplih, kot je denimo sempl komada San Francisco Lights izvajalke Bobbi Humphrey v skladbi Spades’. Pod nabor sijajnih producentov se je tako podpisal celo sloveči Madlib, za dve produkciji je pod producentskim imenom iiye poskrbel sam Pink Siifu, zasledimo pa tudi druga zveneča imena podtalne scene, kot so Ahwlee, Animoss, Jay Versace in člani kolektiva Mutant Academy - Ohbliv, Graymatter ter Foisey. 

Besedila imajo na albumu FlySiifu’s stransko vlogo, večji poudarek je na zvenu, na samemu filingu plate. V monotonem, vsakdanjem delavniku dveh zakajenih lenobnežev pač ni prostora za hud storytelling, zato Anakin in Siifu pretežno podajata le življenjske utrinke, abstraktne impresije in asociacije, ki so podkrepljene z izostreno besedno igro. Prisotnost gostujočih MC-jev je zato nadvse dobrodošla, saj z zabavnimi skeči trga prekomerno ležernost in enoličnost, ki se ji album vendarle pogosto nevarno približa. Občasno prezapohano atmosfero tako razgibata $ilkMoney, ki v duhu Malcolma X, da se proti nasilju ne da boriti nenasilno, ostro kritizira policijsko in politično represijo, in B. Cool-Aid, ki je v preteklosti že intenzivno sodeloval s Pink Siifujem. Še bolj izstopajoči sta s svojim prispevkom Loushee in Liv.e, saj se njuna ženska vokala popolnoma ujemata z gladkimi, zračnimi podlagami, ob tem pa se druga izkaže tudi kot nevarna raperka in ne le R&B izvajalka.

Album FlySiifu’s z ohlapno zadanim, a zabavnim konceptom morda izgubi obetavno liričnost sodelovanja med Pink Siifujem ter Fly Anakinom. Zaradi njega mogoče celo stagnira drznost produkcijske plati, ki bi jo pričakovali od Siifuja, vendar je plata vseeno skrajno izpiljena. Hude igre besed, nori beati, ki se med seboj neverjetno prelivajo, in sijajna dinamika tako med glavnima imenoma kot med gostujočimi MC-ji so razlog, da je FlySiifu’s eden od letošnjih glasbenih presežkov.