Fly Pan Am: C'est ça

Fly Pan Am: C'est ça

Recenzija izdelka
29. 10. 2019 - 19.00

Constellation, 2019

 

Prva nova plošča po petnajstih letih tišine. Za številne bende bi to pomenilo veliko stvar. Spomnimo se le zasedb Godspeed You! Black Emperor ali My Bloody Valentine in velikih pričakovanj ob njunih povratkih v studie. O njunih novih ploščah so se takrat razpisali praktično vsi relevantni glasbeni mediji. Nedavna ponovna združitev in nova plošča zasedbe Fly Pan Am se je po drugi strani zgodila potiho, skoraj neopazno. Ne zato, ker montrealski kvartet v prvi fazi svojega delovanja ne bi pustil opaznih sledi, temveč verjetno prej zaradi njegovega ustvarjalnega pristopa. Ko so člani zasedbe konec lanskega leta na pobudo njihovega domačega koncertnega promotorja po skoraj petnajstih letih spet zaigrali skupaj, njihova prva reakcija ni bila posnemimo novo ploščo zavoljo starih časov, temveč prej vprašanje ali imamo za povedati kaj novega? Prednost takšnega pristopa pa je bila ta, da je nova plošča potem nastala neobremenjeno, brez pričakovanj. Če se jim stvari v studiu ne bi poklopile, nove, četrte dolgometražne plošče pač najbrž preprosto ne bi posneli. To ne bi bilo nič nenavadnega. Ker so se v teh minulih petnajstih letih vsi štirje glasbeniki posvetili ustvarjanju z drugimi zasedbami, projekti in mediji, so si tokrat nasproti prišli s precej različnimi izkušnjami, zato bi se kaj lahko zgodilo, da ne bi več našli skupnega jezika. Ampak so ga, nova C'est ça pa je njihova do zdaj najbolj prepričljiva plošča.

Odgovore na to, zakaj se je njihov povratek zgodil razmeroma neopazno, bi lahko iskali na več koncih. Najprej verjetno v tem, da je zasedba s svojim nekonvencionalnim izrazom okoli preloma tisočletja nagovarjala precej specifično občinstvo. Že zaradi povezav z njihovo domačo montrealsko založbo Constellation in zasedbo Godspeed You! Black Emperor, s katero so si delili enega člana, so sicer padli v okvire takrat izjemno odmevnega in priljubljenega postrocka. So bili pa s svojim drznim, avantovskim pristopom k dekonstrukciji forme in ustvarjanju vezi med dediščinami musique concrete, krautrocka in (hrupnega) rocka pisani predvsem na posluh radovednejših, za eksperimentiranje dovzetnih poslušalcev. Drugi razlog za njihov zadržan povratek pa lahko mirno pripišemo dejstvu, da so se vmes zgodili drugi trendi in da montrealska (postrockovska) scena zato pač logično ni več deležna enake pozornosti kot pred dvajsetimi leti. A to ne pomeni, da je zaspala. Še posebej pa ne delo v tamkajšnjem legendarnem studiu Hotel2Tango. Ker v njem še vedno redno snemajo raznoteri aktualni in cenjeni glasbeniki, so člani Fly Pam Am, ki tam priložnostno delujejo kot studijski glasbeniki, ostali v tesnem stiku z aktualnim dogajanjem. In tam so s solastnikom studia, producentom in studijskim mojstrom Radwanom Ghazijem Moumnehom, sicer gonilno silo projekta Jerusalem In My Heart, zdaj posneli tudi svojo novo ploščo.

Ta se na prvi posluh sliši kot logično nadaljevanje oziroma nadgradnja prejšnje plošče N'Ecoutez Pas iz leta 2004. Resda je zvok zdaj, tudi zaradi njihovih bolj nedavnih izkušenj z elektronsko glasbo, postal kompleksnejši, toda po drugi strani so člani benda že v preteklosti denimo sodelovali s Timom Heckerjem, kar pomeni, da bi dobršen del nove plošče verjetno znali posneti že v tistem času. Zvočne teksture so po novem mnogo bolj zgoščene, s hrupnimi vrhunci, ki hitro spomnijo na to, da si delijo studio in založbo z zasedbo Godspeed You! Black Emperor, in z osupljivo, shoegazersko kitarsko disonanco, kakršno smo do zdaj slišali le na ploščah zasedbe My Bloody Valentine. Vendar to tudi ne pomeni, da so Fly Pan Am z novo ploščo slišati kot hibrid omenjenih kultnih zasedb, ali pa, da se njihova glasba zato sliši postarano. Ker so se tokrat še močneje oprli na musique-concretovsko zankanje, elektronsko manipulacijo in uporabo sintov, gre plošča C'est ça nedvomno v korak s časom, hkrati pa je izraz zasedbe zdaj postal še izvirnejši kot v preteklosti. Po novem to ni več le še en bend z montrealske scene, temveč zasedba štirih izvrstnih glasbenikov, ki so si med petnajstletnim skupinskim premorom očitno nabrali ogromno novih in zanimivih izkušenj.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness