Tin Angel Records, Meat Machine, Unheard of Hope (TAR / MM / UOH), 2024

Prvo prijateljstvo, ki ga vzpostavimo v življenju, naš prvi pravi stik zunaj primarne družine, je v mnogih primerih podrejen okolju, v katerem se nahajamo. V odnosu do druge osebe razvijamo našo identiteto, kasneje pa, ko se izriše bolj definiran jaz, ponavadi organsko začnemo iskati posameznike, ki so nam bližje po zanimanjih in vrednotah. Naš prvi prijateljski odnos ostane zgolj v obliki nostalgičnega spomina na skupno igro in tisto prvo bolj prvinsko občutenje sveta.

Včasih se po čudežnem spletu okoliščin zgodi, da ta prva oseba z nami pri petih letih, ležeč na postelji otroške spalnice, ustvarja imaginaren bend. Zgodi se tudi, da v zgodnjih dvajsetih na vrhuncu pandemije skupaj z nami na dolgih sprehodih pod robom Gorovja Blue Ridge razpravlja o Gastr del Sol in Bark Psychosis ter o tem, kaj sta Pharoah Sanders in Coltrane pomenila drug drugemu, in tudi, kaj bi se zgodilo, če bi v isti prostor postavili Billa Orcutta in Ambrosa Akinmusira. Ko se zvezde tako poravnajo, vemo, da smo zadeli na loteriji. Ob najzgodnejših spominih delimo z drugim tudi slast po zvočnem in tedaj glasbeni album postane zgolj izgovor, da skupaj s svojim prijateljem preživimo še več časa. 

Virginijski dvojec trobentača Willa Evansa in multiinštrumentalista Thea Trumpa, ki se predstavlja s kitaro, sintetizatorji in produkcijo, seveda pooseblja drugo kategorijo, zato ni nič nenavadnega da njun debitantski album Forgetting You is Like Breathing Water v sebi nosi sadove dolgoletne uigranosti. Evansova trobenta v singlu The Flesh of Lost Summers pluje čez Trumpove kitarske zvočne pokrajine z lahkoto in mehkobo. Zaradi melodične funkcije, ki jo prevzema trobenta, imamo občutek, da poslušamo kakšen solo naredi sam izdelek in ne plod skupinske improvizacije. Ustvarjalcema lahko pihamo na dušo tudi, kar zadeva distorziran in nojzerski komad The Light at the End. Drobci musique concrète skupaj z disonanco in nerazumljivim človeškim dialogom uspejo ustvariti občutek negotovosti in tvorijo ironičen kontrast svojemu naslovu.

Postrockovska balada A Collapse of Horses se mestoma približa izvajalcem, ki jih je Trump vzljubil v najstniških letih, kot sta Talk Talk in Gastr del Sol, zahvaljujoč predvsem lepo grajenim in konsistentim motivom in Trumpovemu veščemu obvladanju produkcije. Še več kot posamezne skladbe pa je najbolj ganljivo opazovati, kam prispe album kot celota. Zdi se, da sta ustvarjalca vnaprej napisala elegijo obdobju njunega tesnega prijateljstva in ustvarjanja. Glasbenika, ki sta se oba za nadgradnjo svojega ustvarjanja odpravila v metropole, danes prijateljujeta čez ocean. Evans avantgardo jazza raziskuje v New Yorku, Trump pa v Londonu raziskuje svojo solo ambientalno kariero. Album iz njune tesne prepletenosti tudi z naslovi skladb napoveduje grenkost razhoda. V zadnji sekvenci skladbe The Mountains are a Dream that Calls to Me zavije v območje absolutnega free noisa. Zvok spominja na nečloveško kričanje, nekako celo kot krik pod vodno gladino, v katerega je v žalovanju iz pljuč iztisnjen prav vsak kubični centimeter zraka. 

Forgetting You is Like Breathing Water kot celoto tako lahko okličemo za ganljivo izgubljanje v preminulem času in več kot solidno prvo ploščo. Ironično je izvajalca album v obdobju poslavljanja zbližal vsaj še za dober mesec, ko sta se vokalistki in violončelistki Mabe Fratti pridružila na turneji po severni Evropi. Tako bi lahko rekli tudi, da je album na metanivoju obliž za rane ponudil tako izvajalcema kot tudi poslušalcem. Njuno čutno simbiozo jazzovskih in ambientalnih referenc morda kljub vsemu lahko še ujamemo kdaj v prihodnje. 

Tolpo bumov je pripravila vajenka Nia, mentoriral je Jaša Potočnik.