Text, 2015

Čeprav lahko ob prebiranju neštetih recenzij vrhunskih glasbenikov nemalokrat naletimo na besedno zvezo pestra diskografija, pa se zdi, da slednja v svoji esenci le poredkoma resnično opiše opus nekega glasbenega uma. Glasbeni ustvarjalci, podobno kot filmarji oziroma literati, skozi svoje delo leto za letom raziskujejo in iz različnih perspektiv predstavljajo zanje intrigantne, a vselej ponavljajoče se teme in motive. Svoje življenjsko poslanstvo v najboljšem primeru kronajo z nekakšnim magnum opusom, najnatančnejšim utelešenjem svojega sporočila svetu, s katerim navadno zasenčijo vse predhodne poizkuse, zaradi kasnejšega naslanjanja na uspešno, že preverjeno formo, pa mnogokrat tudi vse nadaljnje. Ustvarjalčev chef d'oeuvre za vekomaj zakoliči kriterije, na podlagi katerih odtlej kritiki, fani in naključni poslušalci cenijo in grajajo večino kasnejšega outputa.

S podobnimi zagatami je bil v svoji sedemnajstletni karieri pod imenom Four Tet nemalokrat soočen tudi nocojšnji protagonist Tolpe Bumov, vsem dobro znani britanski producent Kieran Hebden. Od debitantskega kolaža Thirtysixtwentyfive, preko mojstrovine Rounds, nepreštevnih odmevnih kolaboracij, remiksov in DJ-setov, vse do aktualne plate Morning/Evening, pa Hebden s (samo)svojo avtorsko filozofijo predstavlja antipod prej omenjenim ustvarjalcem in z neutrudno radovednostjo otroka stremi k neprestanemu gibanju, k evoluciji svojega glasbenega izraza.     

Če pri kom, lahko ravno pri Hebdenu opazujemo razvoj glasbenika-umetnika, ki v svoji avtentični predanosti fenomenu glasbe raste v enega večjih mojstrov sodobne elektronske kompozicije. Hebden ne pristaja na s strani družbe oziroma založb implicirane kompromise. Gre za ustvarjalca, ki se je na višku svoje popularnosti, sit pogodbenih obveznosti, odločil stvari vzeti v svoje roke in fokus kariere prepustiti bistvenemu, tj. ustvarjanju glasbe. Z izdajanjem pod okriljem svoje založbe Text si je Hebden v zadnjih nekaj letih priboril popolno kreativno in siceršnjo svobodo; je glasbenik, ki brez vnaprej določenih datumov izdaj in obveznosti do medijev, brez natančno premišljenih turnej in drugih bremen, ki pritičejo izdaji novega albuma, ne meneč se za kritiško recepcijo, uživa avtonomijo pripovedovalca zvočnih zgodb. S svojo skromnostjo in pristno predanostjo glasbi Hebden ne gravitira proti trendom, njegovo ustvarjanje ne predstavlja odgovora na prevladujoče silnice neke scene, temveč vselej izvira iz notranjih vzgibov, največkrat iz novih glasbenih odkritij, prelomnih prijateljstev, kot denimo v primeru legendarnega bobnarja Stevea Reida, ter navsezadnje ljubezni do svojih najbližjih.     

Bistvo povedanega tako nedvomno predstavlja prav njegovo zadnje delo, konceptualni, osmi studijski album Morning/Evening, s katerim Hebden ponovno stopa, ali raje, nadaljuje pot po zanj še ne zadovoljivo kartiranih poljanah elektronsko-ambientalnih glasb. V nasprotju z zvočno intenzivnim predhodnikom Beautiful Rewind, ki je po selitvi v ZDA in posledičnem domotožju zanj predstavljal koketiranje z bogato zapuščino britanskih plesnih glasb – ne v smislu oživitve, temveč kvečjemu apropriacije različnih vokalnih in drugih vzorcev, izvzetih iz raznih vplivnih piratskih radiev, v kontekstu sodobne plesne glasbe - se aktualni dolgometražec naslanja predvsem na ideje in motive, ki jih je Hebden predstavil na svoji kompilacijski izdaji Pink iz leta 2012, deloma pa tudi pri svojem, housu posvečenemu projektu Percussions.

Nekaj suhoparnih dejstev. Štiridesetminutni album Morning/Evening je Hebden pripravljal med lanskim avgustom in letošnjim februarjem, za njegovo izvedbo pa se je poslužil zgolj programa Ableton Live, s katerim je manipuliral različne, predvsem sintetizatorjem namenjene vtičnike ter lastne terenske posnetke. Iz samega naslova lahko razberemo, da gre za binaren album, sestavljen iz dveh približno enako dolgih kompozicij, ki sta svojo pot do radovednih ušes našle na letošnji solsticij, ko je Hebden slab mesec pred fizično izdajo brez kakršnegakoli hypa svojo novo stvaritev z javnostjo zastonj delil kar na Bandcampu.     

Osrednjo nit prve polovice albuma predstavlja vokalni vzorec indijskega slavčka Late Mangeshkar iz pesmi leta 1983 posnetega filma Souten. Gre za nekakšno posvetilo pred kratkim preminuli babici in njegovo prvo resnejše spogledovanje s svojimi indijskimi koreninami. Hebden nas v pesem popelje s pridušenim štiri-četrtinskim kickom, ki ga nato nadgrajuje z dodajanjem ploskov, zaprtega hi-hata in basovsko sintovsko podstatjo, vse dokler pri minuti in pol v pesem ne vstopi ključni, prej omenjeni vokalni motiv. Z njim nas v dokaj nespremenjeni maniri, komajda kaj manipuliranega v svoji sladko melanholični, lahko bi rekli zenovski melodiki, skupaj z godalnimi ornamenti in od matrice odstopajočimi sintovskimi pulziranji ziblje nadaljnjih sedem minut, vse dokler ob približno osmi minuti ne nastopi osrednji »brejk«. Slednjega lahko štejemo kot produkcijsko najbolj briljanten in sofisticiran moment Hebdenove diskografije. Britanec se izkaže s svojim občutkom za večplastne ritmične teksture in nakaže na morebiten motivni preobrat skladbe. Toda že po slabih dveh minutah ritmičnega bahaštva se Hebden vrne na prvotno zastavljene tire. Motiv Late Mangeshkar se ob rahlih manipulacijah ciklično slično pojavlja še slabih pet minut, vse dokler se pesem v zadnjih minutah ob razkrajanju prej predstavljenih zvočnih motivov ne sesede sama vase in poslušalca prepusti nebeško visokim registrom Hebdenovih digitalnih sintov.

Na večerni polovici albuma se Hebden, navdahnjen nad strukturo indijske klasične glasbe, kompozicije loti še bolj potrpežljivo. Čas dvajsetih minut Britanec premišljeno izrabi za precej počasno atmosfersko grajenje na podlagi minimalistične ritmične zanke, od katere pa se že po dveh minutah in pol poslovi ter poslušalca prepusti osrednji temi kompozicije Evening, ki z rahločutnimi sintovskimi valovanji in še enim indijsko zvenečim vokalnim vzorcem poslušalca ziblje v polsnu, brez kakršnihkoli slutenj o morebitnem ritmičnem vpadu. In ko ob deseti minuti v milozvočnih igrah Hebdenovih sintov ter ptičjem čivkanju kompozicija doseže svoj hipnotični vrhunec, od nekje, morda iz nezavednega počasi narašča slutnja o eksploziji, o vrhuncu raztegnjenega crescenda, s katerim Hebden postreže šele po trinajstih minutah hipnagogične meditacije. Kot jukstapozicija brezobličnim nebeškim melodijam se iz ozadja počasi prebijajo obredni ritmi, ki svoj vrhunec dosežejo ob vstopu prodornega kicka, od katerega se Hebden, za razliko od sintov, ne poslovi vse do konca. V zadnjih nekaj minutah smo priča minimalističnemu poigravanju z zadano ritmično strukturo, in ne da bi poslušalcu postregel s kakšnim epskim vrhuncem, velikim statementom, orgazmičnim dropom, Hebden svoje popotovanje med jutrom in večerom konča kje drugje kot na plesišču – v klubu, kjer se trenutno počuti najbolj doma.     

Njegovi mimobežno skromni objavi navkljub v svoji kvintesenci Morning/Evening stoji kot precej ambiciozno delo, ki predvsem z vidika dolžine skladb ne pristaja na kompozicijske klišeje v polju sodobnih elektronskih glasb. In čeprav bodo nekateri trdili, da ekstenzivnost kompozicij zavoljo prevelike repetitivnosti ni povsem upravičena, da za zahtevani čas pesmi ne nudita dovolj razgibanosti in presenečenj, lahko takim samo zamahnemo. Zgrešili so namreč bistveno. Morning/Evening lahko interpretiramo kot Hebdenovo odo nespremenljivosti vsakdana, ki s svojimi ponavljajočimi se vzorci v nas nemalokrat prebudi eksistencialni angst, ki pa obenem, uzrt pod nekoliko drugačno lučjo, v svojih detajlih v nas vzbuja zavedanje o lepoti golega bivanja.