Frank Ocean: Blonde

Frank Ocean: Blonde

Oddaja
1. 9. 2016 - 19.00

Boys Don't Cry, 2016

 

Te dni je površje Twitterja zopet preplavil screenshot neke Q and A seanse, ki jo je, po detajlih sodeč, Frank Ocean gostil enkrat okrog leta 2011. Na njem neki poslušalec Franka prosi, naj razgrne svojo takratno situacijo. Frankov odgovor je dolg in detajlen dialog s pet let mlajšo verzijo samega sebe, popolnoma patetičen v svojem tonu ter prežet s skoraj otroškim optimizmom ... »Trenutno,« kot se glasi happy end te izmišljene komunikacije, »si na poti na vzhodno obalo, kjer boš sodeloval z Jay-Z-jem in Kanyejem.«

Tu imamo na kupu skorajda vse, kar moramo vedeti o pevcu Franku Oceanu: izvemo, da se je iz Louisiane odpravil lovit svoje sanje v Los Angeles ter da se ni rodil kot Frank oz. Francis Ocean, temveč da se je preimenoval (naslovnik komunikacije se namreč imenuje Chris); sklepamo lahko tudi, da mu je po lastni oceni uspelo v glasbeni industriji, a da se, po tonu sodeč, zavestno oklepa pozicije outsiderja. Iz same forme pa bi lahko zaključili, da je sposoben skoraj na poziv sproducirati intenzivne čustveno prežete monologe (to bi nam lahko bilo jasno že zgolj iz poslušanja njegovih dveh doslej največjih hitov, Novacane in Thinking about You). Ne nazadnje pa je povedno tudi mesto, na katerem se je citiran screenshot pojavil. Kot rečeno, pred par dnevi na enem izmed anonimnih računov na Twitterju, ki naj bi s tega ali onega zornega kota ponujali redno ažuriran vpogled v hipertekstualiziran svet na spletu aktivnih mladih. Tam torej, kjer je bil Frank tudi med svojo štiriletno odsotnostjo še kako prisoten.

Po mikstejpu Nostalgia, Ultra iz leta 2011 in albumu Channel Orange je Frank namreč uradno utihnil; namesto napovedanega albuma Boys Don't Cry se je pojavila »Boys Don't Cry When?«, kot že formalizirana izjava, s katero se uporabniki spleta in tvorci memov poigravajo s konceptom godbenega vaporwara, ki je, kot izgleda, postal že stalnica popularne glasbe sredine drugega desetletja tega tisočletja.

A hajp formacija, ki je tukaj zapolnila praznino ob odsotnosti novoizdane glasbe, je že od samega začetka delovala nekoliko drugačna. Drugače od preračunljivega cinizma kakega Waves ali Views From the 6 ali pa postironičnega zajebavanja kakega Blank Banshee 2 ali Jenny Death je ta »When?« vedno izzvenel bolj kot ne iskreno. Kot da si tisti del interneta, ki – vsaj včasih – dejansko misli o tem, kar govori, dejansko želi nadaljevanja monologa-poševnica-dialoga, ki ga je Frank načel z Nostalgia in Channel; kot da se ta hajp še po štirih letih – šokantno! – dejansko nanaša na težko pričakovani zvočni posnetek in ne zgolj na meme. Po zadnjem krogu spletnega govoričenja, ki ga je Frank sprožil z misterioznim, minimalističnim performansom na Applovem streaming portalu - ta je eventualno postal vizualni album Endless - je svet proti koncu avgusta končno dobil tisti posnetek v obliki albuma Blonde – najsi je Frank še tako samosvoj, očitno ni mogel mimo obveznega rituala spremembe naslova v zadnjem hipu.

Recenzent si lahko že ob začetku svojega dela oddahne, saj Blonde – spet, šokantno! – v prvi vrsti upraviči pričakovanja, torej, z drugimi besedami, opisa nahajpanega albuma recenzentu ni potrebno snovati kot opravičila nekega marketinškega genija ali kvaziumetnika.

Kot pevec, tekstopisec in avtor se Frank na njem staplja s skromno držo pisca prej omenjene komunikacije. No, natančneje bi bilo reči, da se zavestno orientira po željah tistega anonimneža, ki je navdušeno retweetal. Album je v tem izjemno konsistenten, v tej konsistentnosti pa izjemen: vse misli o minulih partnerskih zvezah, prijateljih iz otroštva in preteklih sebstvih, ki pevca ne pustijo spati, vsi ti sončni zahodi in vzhodi in poslednji dnevi poletij, spomin, ki je posebno občutljiv na barve ... Droge so mistificirane, potrošništvo pa nereflektirano pač teče v ozadju ... To je kratko malo aktualen diskurz o čustvovanju, na celotni površini albuma Blonde pa ga Ocean reproducira s stilističnimi in celo formalnimi prvinami vred. Naiven, malone najstniški (Oceanova močno estetizirana bolečina ne deluje niti malo boleča). Blonde bil lahko bil Snapchat zgodba ali young adult roman, a le v prispodobi, saj Ocean vselej potegne ostro ločnico med formo in vsebino ter se vztrajno osredotoča na slednjo ... Z golimi rokami zagrabi zeitgeist, ne da bi se preveč umazal z njim.

Žal pa istega ne moremo reči tudi takrat, ko se ustavimo ob samih zvočnih idejah, v katere so umeščene Oceanove reminiscence. Album, ki bi po nekaterih virih moral iziti že leta 2013, dejansko zveni, kot da bi moral iziti leta 2013. Emotivna atmosferična praznina na meter, prešpikana z naključnimi, večinoma kitarskimi prebliski v drugi polovici leta 2016 namreč ni več to, kar je nekoč bila. Dokaj hitro prevlada vtis, da planirani čustveni namigi enostavno ne burijo domišljije tako kot nekoč. Zgodi se tudi na primer, da Jamie XX in Yung Lean prispevata k zvoku, ki sta ga sama že pred časom opustila. Znotraj tako zastavljenega zvočnega miljeja sicer ne gre brez prebliskov, na primer komad Pink + White, ki ga je produciral Pharrell Williams, ali komad White Ferrari, na katerem gostuje James Blake (slednji naj bi izjavil, da se je nad Oceanom zares navdušil šele z albumom Blonde ... Douchebag poteza, v kolikor je to res, saj album potihoma deluje tudi kot poklon zvoku, katerega boter je ravno James Blake!), ampak tudi, ko v obzir vzamemo te elemente, Blonde le stežka preseneti, in tako trpi zlasti ob prvem poslušanju, pri čemer se zdi, da Ocean izgublja občutek intimnosti.*

Razočaranje? Niti ne, saj je zvočna usmeritev albuma oz. ta »sound«, če nič drugega, generična in nemoteča. Oziroma taka, da vsaj ne otežuje poslušanja pogovora s samim seboj, kot ga Frank Ocean obenem zajame in vztrajno nadaljuje na albumu Blonde, kot dokumentu, ki bo – morda že do odštevanja najboljših albumov tega desetletja – eventualno postal tudi artefakt neke dobe.

* mimogrede, tudi Andre 3000 je hud.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Michael C. Jumic? Damn kje je tista simpa slo-ang govorica? Tega SSKJ-a je povsod dost ;)

Ta potihoma je svojo življensko pot začel kot "low key".

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness