Beton Records, 2023

V Tolpi bumov po skoraj dveh letih in pol zopet gostimo Jana Franka oziroma Franklyja, ki se je slovenski glasbeni javnosti takrat predstavil s kratko ploščo Bad Judgement, s katero je nakazal prav poseben avtorski pečat in usmerjenost v polje bitovske elektronike s ščepci ambientale. Že takrat smo omenili dvojnosti – doma je iz Lendave, živi v Ljubljani, hkrati producira elektroniko in je metalec, basist. V vmesnem času se je ta dvojnost še nadgradila in Frankly bo s sludgerskim, nojzerskim in hardcorovskim bendom Jolted ravno letos kot klubski maratonec Radia Študent prečil Slovenijo in njeno klubovje. Še prej, konec junija, pa je izvedel še eno nadgradnjo; njegovo kratko ploščo je nasledil čisto pravi bitovski debitantski album z naslovom Life Encoder pri njegovi matični založbi Beton Records, ki bo v svoji zdaj že skoraj pregovorni sporadičnosti v letošnjem poletju izdala dva albuma – po Franklyju album obljublja še primorski producent in eden od vodij založbe, Blaž. 

Torej, če se zavoljo proučevanja Franklyjevega izraza in predvsem napredka obrnemo k debitantskemu EP-ju in primerjamo – je njegova plošča korak naprej v polnem pomenu besede in je gotovo veliko bolj izpopolnjena. Eklektiko kratke plošče je namreč Franklyju zelo učinkovito uspelo prenesti oziroma razširiti v zgradbe komadov na albumu. Ostaja njegova najprepoznavnejša lastnost – mehka, a široka mešanica sintetizatorjev, s katerimi avtor naslika krajino svojih glasbenih popotovanj in ki jim dajejo odločilen karakter. A sinti so na plošči Life Encoder veliko bolj raznoliki, nekateri so malce trši in temnejši, mnogi so precej svetlejši, še naprej pa v veliki meri plavajoči in za kompletno sliko ne preveč invazivni niti preveč dominantni. Kvečjemu so med seboj še bolj gosto natkani, a nikakor ne nasičeni, k zračnosti prostora pridoda tudi širša paleta zvokovja, tudi terenski oziroma vokalni drobci, pa tudi recimo uporaba godal. V to sliko Frankly uspešno plete pretežno elektronsko basovje, ki je seveda njegov teren, a prav tako dodobra uravnotežen oziroma izravnan in v primerjavi z debijem veliko bolj kompleten. 

In če je avtor takratne, pa tudi današnje recenzije ob Bad Judgement še lahko narahlo obsodil Franklyjeve bobne, mora tokrat glede ritma nasploh preprosto utihniti. Frankov album namreč v tem segmentu preprosto trga. Bobni niso le zvočno precej bolj sočni, mastni in hrustljavi, ampak so pogosto tudi nosilni del dinamike kompozicij, predvsem v repetitivnih elektronskih momentih, ko Frankly zopet spominja na britansko elektronsko izročilo. In skoraj nepričakovano dobimo vtis, da Frankly namesto pri zračnih in svetlih, ambientalno močnejših komadih bolje plete in morda glede na prej opisani pedigre nekoliko presenetljivo zagroova pri hitrejših, elektronsko, ambientalno sočnejših, celo triphopovskih kompozicijah in, bolj pričakovano, blesti v hrustljavih bitovskih momentih. Najbolj dobrodošla nadgradnja pa je v splošnem precej bolj učinkovita aranžmajska dinamika, njeni vzponi in spusti, napetosti in sprostitve znotraj Franklyjevih bitov. Določeni komadi, denimo Pekel ali zaključni Why, v kombinaciji vsega naštetega prinesejo od Franklyja neslišan nivo oziroma globino, v kateri se njegova globalna eklektika preslika v dinamiko znotraj enega samega, razburljivega komada in s tem vsekakor dosega same vršace slovenskega bitmejkerskega reliefa.

Vseeno pa to ne bi bila kritika, če ne bi omenili tudi manj močne plati Franklyjeve muzike; gre za morda manjše ujetje v producentsko past slojene, zvočno precej specifične repeticije, ki jo čutimo v določenih, četudi krajših skladbah. A slednje je na albumu nasploh, tudi v primeru daljših kompozicij, vendarle prej izjema, kot pravilo. Vsekakor je Frankly napravil občuten korak v bolj kompleten izraz. Že tako zvočno močno, tudi ambientalno in široko, predvsem sintovsko podobo je še nadgradil in izpilil z zares hudo ritmično sekcijo. Njegova izvirna, a poprej vseeno nekoliko medla ali nemara neodločna kompozicijska in aranžmajska drža pa je zdaj zrasla v veliko bolj samozavesten in vsekakor razkošnejši izraz s precej več drznosti, z nasploh bolj dinamično muziko in z albumsko sekvenco, skoraj narativo v gibanju od zračnosti, mehkobe in enostavnosti v vse bolj prizemljen, gost zvok. Še naprej in kljub temu pa je Franklyjeva glasba v vsej svoji eklektiki slojena in umirjena, krasi jo svojevrsten minimalizem, nekakšna preprostost, a hkratna dovršenost in jedrnatost.