Frankly: Bad Judgement (Beton, 2020)

Založba Beton Records, ki jo je pred desetimi leti ustanovil glasbeni delavec ter dolgoletni sodelavec glasbene redakcije Radia Študent Jizah in z njo že v prvih 10 mesecih ambiciozno izdal plate Unknowna, N’toka in Moveknowledgment, letos praznuje 10. obletnico delovanja. Kljub obetavnemu začetku pa je založba delovala precej sporadično, a je slovenski sceni s prestopom v drugo polovico prejšnjega desetletja prinesla inovativnega Blaža, prvi dolgometražec obalnega wunderkinda .čunfe, kompilacijo ali še bolje spomenik obalnega producentstva Giro in s koncem desetletja poskrbela še za velika povratka in odlični plošči danes bolj kot kdajkoli relevantnih figur Šulja in Mita, zaslužnih tudi za pojav spet novih wunderkindov. Jizah je torej vselej iskal glasbenike, ki so po svoje in po njegovi definiciji presežni in kljub pregovorni majhnosti slovenske alternative je nekaj takih glasbenikov tudi predstavil ...

Ob deseti obletnici pa je Beton znova vroč. Od aprila izhajajo priložnostni komadi avtorjev, ki so tako ali drugače povezani z delovanjem založbe, njeno zgodovino in njenim ustanoviteljem ali povezanimi osebami, že kot drugi v nizu teh izdaj pa se je s komadom Empty predstavil Frankly. Je to novi čudežni otrok? Je to novo bitmejkersko ime, ki bo čez nekaj let relevantno? Upajmo in preverimo kar zdaj, saj je pred nami v današnji Tolpi bumov prvi preizkus vsakega glasbenika - albumski prvenec. Franklyjev je naslovljen Bad Judgement, pri Betonu pa je izšel 4. decembra.

Že v prvem komadu da avtor vedeti vsaj tole - njegovi komadi vijugajo po svoje, so slojeni in eklektični, različne téme zna Frankly tekom aranžmaja spretno sprevračati in obračati. Obrnimo se torej še mi - v ozadje glasbenika. Jan Franko naj bi bil po besedah Blaža - ta ga je v Beton nekako rekrutiral - metalski zanesenjak, ki se je lotil beatmejkanja, če gre verjeti PR pripisu ob plati, pa naj bi metalca postavili v sobo, polno bitovskih izdaj. Nazaj k eklektiki - ta se odseva v sami glasbi in se izkaže kot Franklyjev resnični adut, njegovi zvočni postulati pa so, za basista pričakovano, najprej bas in sint, ki sta v glasbi sami neredko tudi združena, potem pa  aranžmajska zanimivost, ki pozornost poslušalca vsakič znova zadrži in jo preusmerja v naslednji korak v sklopu razvoja vsakega komada. Ko že mislimo, da nam je komad dal vse, se pojavi skriti bonbon v obliki mastnega bita, ko že mislimo, da je Frankly pokazal vse, na plano prinese preplet žagastih sintetizatorjev, nalomljen ritem in IDM.

Znotraj toka samega albuma je tako slišati mnoštvo vplivov, od najbolj očitnih v obliki IDM-ovsko zvenečega beatovskega produciranja preteklega desetletja in pol prek metalskih linij, ki jih občasno ubere Franklyjev sint, pa celo do odvodov plesne elektronike in nekakšnega krautovskega zvoka. V tem avtor s slojenjem in terasastim zvokom spomni na angleške producente osemdesetih in njihov razvijajoči se jezik elektronske produkcije in kompozicije. Vendarle pa se, podobno kot v začetnih fazah omenjenih angleških herojev, za verjetno edino hibo Franklyjevega solidnega izdelka izkaže globina zvoka, predvsem ritmičnih elementov, ki so kljub vsej izvirnosti še na nivoju debitantskega albuma. 

william crooks: flowers (samozaložba, 2020)

Povsem izobličeno oziroma namerno izmaličeno pa zveni druga izdaja, ki se je lotevamo v tokratni Tolpi bumov. Gre za razčetverjeni sound Willa Crooksa, zelo verjetno vzhajajoče zvezde trapa južnega dela ZDA, čigar zvok se je v zadnjem letu iz sfer cloud rapa prelevil v klobčič distorziranega trapa, bangajočih 808 bitov in zanimivega liričnega in gobcaškega izraza. 

Will Crooks je model, ki nam v toku albuma flowers ponudi tisto pravo rapersko odvratnost, samohvalno, vzvišeno samozavest, obilico pomenljivih referenc in mladostniško razposajenost, hkrati pa v na videz nepomembne črtice vnaša družbeno in popkulturno kritiko. Crooksov vokal ima v mnogih primerih popačeno višino tona ali je kako drugače obdelan, v svojih besedilih pa obravnava množico tematik, v katerih prevladuje bragadoso stil, a hkrati Crooks v vrstice pomenljivo skriva obilico popkulture, duhovičenja in šale, kot je denimo zaporedje verzov o rušenju kapitalizma z iPhonom in hkratnem duševnem neravnovesju. Nelogično? Ne za Willa Crooksa. Poleg tega je omembe nujno potrebna Crooksova natančna in izredno kontrolirana dostava vokala. Ta z roko v roki z distinktivnim jezikom ameriškega juga oziroma Georgie prek že omenjenih 808 bangerjev, še posebej pa prek hrupnih odklonov - ki se na samozaloženem albumu flowers pojavljajo na vsakem koraku - plava zanimivo, sveže in nekako neobremenjeno, vendar vrhunsko, v spregi zanimivih bitov z resnično izvirnimi besedili pa še dodatno utrjuje pozitiven vtis.

V zvok plošče gostujoči producenti oziroma frendi vnašajo podlage, močno zaznamovane s trap zvokom Crooksove rodne Georgie, a jih bogatijo z mnogimi odklonskimi elementi. Ti zaobjemajo vse od distorziranih kitar, pomešanih z raperskim bitom, do izsekov starošolskega samplanja. Vendarle je glavna odlika Crooksovih podlag njihova nekonvencionalnost v okvirih instrumentalnega v trapu. Tako v toku albuma Willy in gostujoči raperji jahajo zamazane, distorzirane in za trap precej neobičajne, alternativne bitovske stvaritve in rešitve.

Will Crooks nas na začetku albuma najprej napizdi, nato nam ponudi dozo svojih razfukanih, umazanih bitov, ki preprosto šamarajo, prek njih pa počasi in vztrajno gradi svet referenc, pomešanih z mladostniško jezo in večno relevantno rapersko motiviko iskrenosti, duhovitega in obenem pomenljivega samohvalisanja, samokritike in kritike ameriške realnosti.