Dirty Old Label, 2018

Letošnji festival Jazz Cerkno nam bo v goste pripeljal med drugim tudi hrvaško zasedbo Franz Kafka Ensemble, nabrano iz samih že preigranih mačkov lokalne, prvenstveno zagrebške scene. Album Circus Noir, ki ga predstavljamo danes, je torej prvenec te grupe muskontarjev, od štarta zbrane okoli dveh članov znanega, v tistem trenutku razpuščenega benda Peach Pit, kitarista Franja Glušaca in bobnarja Bruna Vidovića Vorbergerja, ki sta po končani zgodbi predhodnega benda okoli sebe zbrala ekipo, sestavljeno iz prav tako prekaljenih mačkov, članov zasedb Cul De Sac, Haustor, Porto Morto in še kakšne, celo Jinx.

Bend se je prvič zbral leta 2015 in od takrat deloval predvsem kot koncertni ansambel, z muziko na presečiščih jazzovske, bopovske improvizacije in ohlapnih struktur inštrumentalnih rockovskih muzik, morda najočitneje postrocka ali tudi širšega zeljarskega rocka, čeprav komadi Franz Kafka Ensembla ne segajo daleč izven harmonskih dratarskih vzorcev, kakršnih smo vajeni iz bolj klasičnih kitarskih popularnih žanrov. Februarja letos pa so izdali debitantski album avtorske glasbe, na katerem so po pričevanjih tistih, ki so jim že bili priča v živo, nabrali zgoščene kose muzike, kakršno v primerljivih, a lahko da tudi bistveno drugačnih podobah slišimo na njihovih koncertih.

Že omenjena kombinacija elastične jazzovske improvizacije in ne pretirano zapleteno aranžiranih, bolj rockovskih, z zagruvanimi bas linijami podprtih sturktur je seveda izrazito prijazna za format živega ansambla, kakršen je Franz Kafka, ki v zasedbenem smislu aludira hkrati na inštrumentalno rockersko postavo in komorno pihalsko oziroma trobilsko, big bendovsko zasedbo. Vsekakor pa v tem smislu njihov krovni izraz ne prinaša ničesar pretresljivo novega ali še neslišanega, v bistvu se prej zelo varno držijo precej pričakovane zvočne slike, ki pa je kot narejena za živ oder in širše jazzovsko občinstvo. V šestih komadih s plošče Circus Noir se Franz Kafka spretno gibljejo med na eni strani pasažami zmernih pihalskih in trobilskih počasnih melodičnih niansiranj nad preprostimi akordnimi strukturami na kitari; in na drugi strani bolj poskočnimi, tudi divje plesnimi segmenti, ki izraščajo iz drobcev močneje orientalsko asociirajočih, tudi afriških in seveda tudi balkansko motiviranih koščkov komadov ter stilskih nastavkov za nadplasteno strukturirano improvizacijo.

Grupa glasbenikov, pošteno vmotanih v milje hrvaške jazzovske, impovizacijske ter bolj art-rockovske scene, je torej v obliki ansambla Franz Kafka nastavila dober format za odrsko pohajanje, ki bo gotovo obredlo številne klube in festivalske piedestale regije ter bralo evangelij tehnično izbrušenega, prilagodljivega jazzovskega glasbenika, ki morda lahko predstavlja tudi protipol podobni konstituciji na močneje populistični, pop rockerski strani. Franz Kafka Ensemble in njihova mestoma evforična, mestoma pritajena in blaga, pogosto pa celo funkoidna, groove muzika je kot narejena za odre, kakršen je tisti, ki ga vsako leto maja postavijo na starem placu v Cerknem. Noir v imenu plošče in Kafka v imenu ansambla pa so tu po oceni recenzenta bolj kot ne umetniške rečenice, morda v smislu filmoljubca, ki se želi predstaviti prefinjen in malo erudit. Vendar mislimo, da v primeru današnjega ansambla to niti ni zares potrebno.