Polyvinyl, 2017

Kolesje glasbene industrije je s svojo osredotočenostjo na novo, mlado in drzno pogosto precej neizprosno. Trud veteranov najrazličnejših scen, ki v lokalne ali pa žanrsko opredeljene glasbene skupnosti desetletja vlagajo svoj čas, pot in denar, pogosto ostane nepoplačan, zato je še toliko bolj razveseljujoče, ko se kateremu izmed teh starost po dolgih letih le posreči preboj. Spomnimo se, kako veseli smo bili za Jamesa Alexa, filadelfijskega liferja, ki je v poznih tridesetih s svojo zasedbo Beach Slang tako rekoč čez noč končno zaživel svoje rokenrolovske sanje.

Nekaj podobnega, le da z malo manj medijskega pompa, je leta 2015 doživel Fred Thomas. Po dvajsetih letih upravljanja neodvisnih založb, igranja v najrazličnejših bendih in izdajanja razpršenega solo materiala se mu je na radar širše publike naposled le uspelo plasirati s ploščo All Are Saved, izdelkom, ki je svojo moč našel ravno na presečišču veteranske modrosti in zagnanosti ter delne resigniranosti srednjih let. Album je stal na ramenih središčne kompozicije Bad Blood, duhovitega, grenkega in nasičenega toka besed, ki je spretno povzel prav situacijo rahlo godrnjavega glasbenika, ki se mora ukvarjati z banalnimi odvečnostmi neke glasbene scene.

Tudi Thomasovo novo ploščo Changer, ki je izšla konec januarja, zaznamuje podoben komad. Open Letter To Forever je pesem, ki je zgrajena na nadvse humorni in jedki anekdoti o interakciji z mladimi lokalnimi panksi po nekem koncertu. Freda nehvaležni mladeniči označijo za hipsterja, ta pa si sam pri sebi misli, da je v letih, ko bi že lahko bil njihov foter, in da se pastelni toni njegovih oblek med seboj v bistvu odlično ujemajo. Genialno! Predvsem zaradi navihane stoičnosti izrečenega, ki občasno, tudi zaradi barve glasu, spominja na Billa Callahana, zaradi prvoosebne naracije vsakdanjika pa tudi na Marka Kozeleka.

All Are Saved je bila zvočno zelo razgibana plošča, saj je Thomas na njej eksperimentiral z najrazličnejšimi kantavtorskimi prijemi, ki so obrodili špartanske akustične žalostinke, robat post punk, sufjanovsko poigravanje s trobili, nabrit garažni pop ter vaje v organskem vzorčenju in hrupu. Tudi Changer sledi principu sonične heterogenosti, le da se je tehtnica na račun folka prevesila proti živahnejšemu power popu. Da plošča ne deluje le kot skupek nalezljivih singlov, temveč kot smiselna celota, poskrbijo razpoloženjski zalogaji ambientalnega brkljanja, ki odsevajo Fredovo prostotekoče, z rimo in piko neobremenjeno pripovedovanje.

Changer je plošča, ki je ni težko imeti rad. Je zbirka pesmi, ki se jih posluša z lahkoto in ki hkrati veliko stavijo na svojo vsebino. Je izdelek predanega glasbenika in glasbenega fena, ki po dolgih letih investiranja končno žanje zaslužen dobiček. Za nekoga, ki je po vsem tem času pustil stabilno službo, da je lahko posnel album, kot je Changer, je lahko navijati, zato upamo, da se bo Fred Thomas uspešno spreminjal tudi v prihodnosti.