Warner Records, 2022

Konec septembra je Freddie Gibbs pri založbi Warner izdal album $oul $old $eparately. Peta solo plošča tega raperja predstavlja prelomnico v njegovi karieri. Gre namreč za prvi album, ki je izšel pri večji založbi. Gibbs, čigar album Alfredo iz leta 2020 je bil na triinšestdeseti ediciji gremijev med drugim nominiran tudi za najboljši album tistega leta, je zadnje čase bolj sodeloval, bodisi s producenti bodisi z izvajalci, kot pa izdajal solo albume. Za glasbo s plošče Alfredo se mu je pridružil The Alchemist, medtem ko je za album Bandana sodeloval z Madlibom. Tačas ko največji feni morda odštevajo dni do izida zadnjega albuma iz trilogije sodelovanja na relaciji Gibbs-Madlib, pa nikakor ne smemo spregledati Gibbsovega solo albuma $oul $old $eparately.

Za razliko od prejšnjih dveh albumov je Gibbs za glasbo z aktualne plošče prevzel večino nadzora oziroma umetniškega vodenja snemalnega procesa. Album je konceptualno zasnovan in se vrti okoli kockanja, teme, ki se pojavlja na celotni plati in naj bi predstavljala glasbenikovo vzporejanje življenja z igro kock. Kljub dobri ideji je izplen morda malenkost slabši, ob prvem poslušanju nam to namreč ne pade takoj v uho. Hazardersko ozadje lahko hitro spregledamo, ker poleg občasnih presekov med komadi nič neposredno ne pokaže nanj. Občasen vklop tajnice Triple $ hotela in resorta in seveda okrajšava za naslov albuma sicer odpirata to možnost, pa vendarle so šele videospoti tisti, ki nedvoumno spregovorijo o dani temi. Takrat nam je ob poslušanju oziroma, bolje, gledanju skladb Too Much, Space Rabbit in pa Dark Hearted jasno, da gre za neke vrste Las Vegas lajf in da bi kockanje lahko pomenilo prispodobo za igranje z življenjem. Kot vmesnike med skladbami poslušamo intermezze, izseke iz telefonskih pogovorov oziroma sporočila, ki jih zabeleži telefonski odzivnik, a so kljub osmišljanju koncepta ti neredko odveč. Še posebej denimo v primerih raperja Jeezyja in znanega ustvarjalca podcastov Joeja Rogana, katerih posnetka sta na plato umeščena brez pravega konteksta.

Album $oul $old $eparately s produkcijskega vidika še zdaleč ni tako enovit kot pretekli dve Gibbsovi plošči. Spekter producentov, ki so sodelovali pri ustvarjanju albuma, je milo rečeno pester. Poleg običajnih pajdašev, kot sta The Alchemist in Madlib, se na plati predstavijo tudi Boi-1da, Kaytranada, James Blake, Anderson .Paak in še bi lahko naštevali. Producentska raznolikost se zaradi tega kaže tudi v končnem izdelku. Podlage se razprostirajo vse od klasično hiphopovskih, bolj popovsko naravnanih do ne preveč posrečenih traperskih. Lepilo, ki drži vse skladbe skupaj, pa sta nedvomno Gibbsov vokal in interpretacija. Že samo prevzemanje vajeti celotnega snemalnega procesa nam v primerjavi s preteklimi izdajami avtorja pokaže kot zrelejšega. Pri tem nimamo v mislih zgolj tehničnega znanja, ki je bilo že v preteklosti večkrat izpostavljeno kot vrhunsko, temveč tudi njegovo osebnostno rast. Z besedili gradi most med slavo, ki jo uživa, in življenjem, ki ga je poznal, preden je vstopil v svet slave.

Stilsko so Gibbsova interpretacija in podlage usklajene. Tako denimo v skladbi Pain & Strife, v kateri gostuje Offset oziroma 33-odstotni delež skupine Migos, kot v komadu Too Much, ko se mu pridruži Moneybagg Yo in slišimo Gibbsa v bolj traperski različici. Skladbi Feel No Pain in Dark Hearted, ki sta ju producirala Anderson .Paak oziroma James Blake, pa zvenita bolj melodično. Prav te skladbe so tiste, ki najdlje ostanejo v poslušalčevih ušesih, zdi pa se tudi, da se v njih Gibbs počuti najbolj domače. To lahko slišimo že v prvi skladbi z albuma, Couldn't Be Done, v kateri se mu pridruži Kelly Price s svojim soulovskim semplom. Izpostavimo lahko tudi skladbo CIA, ki jo je produciral Madlib, in pa komad Gold Rings. Pri prvi nam je hitro jasno, zakaj skladba dobro deluje, na delu je bila namreč zopet uigrana povezava Gibbs-Madlib. Pri drugem pa nas bolj kot sama produkcija komada navduši sodelovanje Gibbsa in Pusha T-ja. Naveza, ki nas je navdušila že leta 2019 na albumu Bandana, je dokazala, da skladba Palmolive z omenjenega albuma ni nastala po naključju.

Album $oul $old $eparately ni tako koherenten kot plošči Bandana in Alfredo in nas tudi ne nagovarja s tematikami, ki smo jih od Gibbsa vajeni z njegovih zgodnjih albumov. A ta raznolikost je bila pričakovana že zaradi neprimerljivo širšega nabora sodelujočih producentov. Že res, da na trenutke slišimo tudi skladbe, ki preprosto ne izpadejo najbolje, bodisi zaradi podlage bodisi zaradi Gibbsove interpretacije ali pa kar kombinacije obojega. A na albumu vendarle slišimo tudi nekaj neverjetno močnih komadov, ki padejo v uho podobno kot nemalo skladb z omenjenih albumov, ki jih je Gibbs ustvaril z Madlibom in The Alchemistom. Nekako skladno z naborom producentov na novi plošči je tudi končni izdelek nekaj mešanega. Najboljši rap album leta, kot ga je na Twitterju napovedal Freddie Gibbs? Ne, na to bo treba še počakati. Vendarle pa gre za prekleto dober rap album.