FREDDIE GIBBS & MADLIB: Bandana

FREDDIE GIBBS & MADLIB: Bandana

Recenzija izdelka
25. 7. 2019 - 19.00

ESGN/Madlib Invazion/Keep Cool/RCA, 2019

 

Raperski albumi s kombinacijo producent in emsi so bili konec osemdesetih in v devetdesetih stalnica. Eric B & Rakim, Kool G Rap & Dj Polo, Gang Starr, Pete Rock & CL Smooth, Magoo & Timbaland ali celo Dj Jazzy Jeff & The Fresh Prince so bili protagonisti nekega raperskega obdobja. Kombinacija producenta in raperja je nato na prelomu tisočletja skorajda povsem izginila, saj so glavni frajerji postajali raperji, ki so na svoje albume vključili čim več različnih producentov, producenti pa so bili bolj kot ne najeti s strani klepetačev. Zdi se, da se je v zadnjem letu in pol kombinacija producenta in raperja vrnila - tako v rapersko podtalje kot v bolj komercialne hiphoperske vode. Takšni primeri so projekti DJ Muggsa z Etojem, Marcianom, Mach-Hommyjem in Laurenovitzem, Pusha T-ja s Kanyejem, Vica Spencerja ter Sonnyjima, Masta Aca ter Marca Pola ter kombinacijski projekti producentov, kot so Kenny Beats, Alchemist, Giallo Point in drugi. Seveda je estetika sodelovanj preživela kompletno rapersko obdobje in bila prisotna tudi v vmesnem obdobju, a vračanje k raperskim koreninam je vse očitnejše in vse bolj prezentno. 

Madlib v najbolj konsistentni formi zadnjih let, Freddie pač ne.
 / 19. 4. 2014

Kombinacija raperskega prvaka iz Indiane Freddieja Gangsta Gibbsa in zahodnoobalne produkcijske legende Madliba je preboj izvedla že pred petimi leti, ko je izšel prvi del trilogije sodelovanj med njima. Leta 2014 je tako luč sveta ugledala odlična Piñata, sedaj je udarila Bandana, sledila pa naj bi še Montana. Zakaj se je zgodil kar petletni premor, raperske glave seveda vemo. Gibbsa so namreč avstrijski pravosodni organi pred leti učuzili zaradi domnevnega spolnega napada in ga kasneje pravnomočno oprostili. Meseci, ki jih je Gibbs preždel za zapahi avstrijskega zapora, so se vlekli, v tem času pa si je Gangsta poskušal v glavi čim bolj zapomniti Madlibove inštrumentalne bravure in na njih pisati besedila. Tako je čakajoč na ugotovitve sodišča osredotočeno pisal svoje doslej najbolj potentne besedilne prebliske v karieri. V njih mrgoli temačnih, frustriranih zgodb ter treznih premislekov in negotovosti, ki so bili posledice sedenja za zapahi. 

Naveza čvrstega uličnega raperja, nekdanjega preprodajalca, velemojstra coke-rapa, poznavalca uličnih anekdot z gangsterskim pridihom na eni strani ter enega največjih raperskih kreativcev in producentov vseh časov na drugi strani se je tudi tokrat klesala dopisno, le da je v primerjavi s Piñato Bandana veliko bolj Gibbsu prilagojen album. Le-ta beatovsko ni tako zaznamovan s soul, funk in jazz vzorčenjem kot njegovi predhodniki, čeravno je Madlibov pečat soulovskega vzorčenja neizbrisen, temveč presenetljivo posega tudi po zvokih novejše raperske produkcije in celo Gibbsu morda bližjem trap zvoku. 

Madlibovi feni, ki spremljajo njegovo pomembno, vizionarsko, vzorčasto produkcijo še od časov zasedbe Lootpack ali pa vsaj od projektov Jaylib z J. Dillo ter Madvillain z MF Doomom, seveda vedo, kaj Madlib prinaša k mizi, in od projekta Madvillain dalje tokratno sodelovanje z Gibbsom morda prinese celo največ. Produkcijo je tokrat v celoti izvedel na iPadu, kar se pozna v malce sintetičnem zvoku, bolj digitalnih bobnih in tolkalih, ne pa tudi v znova izjemno zanimivem vzorčenju večinsko soulovskih vokalnih delov, ki se razlikujejo od jazz/funk vzorčenja s prvenca. Zvok je čist, a hkrati v njem že na začetku slišimo prasketanje vinilne plošče, skoraj vsaka kompozicija pa vsaj enkrat zamenja beat, s čimer album pridobi na dinamiki. V primerjavi s prvencem gre tokrat za bolj bogato, manj pusto, lo-fijevsko estetiko, v kateri najdemo precej elementov ustvarjenih s premislekom o tem, da bo skozi njih svoje rime pljuval Gibbs, saj prinašajo veliko modernejših, aktualnejših zvokov, s čimer plošča pridobi na širini. Nostalgično soulovsko in jazzersko vzorčenje tako spremljajo malce bolj digitalni zvoki, ki prinašajo več razpoloženj in preobratov, kot bi sprva pričakovali, a čarovnija Madliba tudi pri delu z iPadom ostaja.

Klasične starodobne vzorčaste zanke tako Madlib meša s steroidnimi breaki in beati, distorziranimi rifi ter vrhunskim arhivarskim pregledom nad zapuščino črnske glasbe, predvsem soula in jazza. Madlib je praktično v vlogi nekakšnega kuratorja čudaških in manj čudaških, zapuščenih in zamaščenih vinilnih biserov, ki jim spretno dodaja prave in pikantne začimbe za Gibbsov okus.

Cinematični album Bandana deluje kot etiketa kokainskega, uličnega in preprodajalskega črnega sveta blaxploitation filmov na eni ter mafijskih filmov na drugi strani, le da so sedemdeseta leta prestavljena v kasnejši čas, detajli pa mestoma še bolj precizni. Madlib je režiser, glavni igralec je Gangsta Gibbs, v stranskih vlogah pa se pojavi še nekaj raperskih prvokategornikov, kot so Black Thought, Killer Mike, Pusha T, Anderson .Paak ter Yasiin Bey, ki ravno na mestih, ko bi se Gibbsa lahko naveličali, močno popestrijo zadevo. V kolikor je bil Piñata odličen nastavek, kot recimo prvi film o botru, je Bandana njegovo bolj dodelano, fokusirano, temačno in brutalno nadaljevanje Boter 2, v katerem glavni igralec Freddie Gibbs zveni malce obžalujoče, skesano, a hkrati najbolj razmišljujoče in introspektivno doslej. 

Freddiejev neposreden ulični rap in poznavanje najbolj betonskih zgodb nas prek kulturnih referenc na premnoge zanimive like iz polpretekle črnske zgodovine in vrhunskih eno- in dvovrstičnic vodi v svet kokainskega rapa z močnim dodatkom zavedne črnske retorike o problemih temnopoltega človeka v današnji Ameriki, ki jo je nasledil od predhodnih raperskih političnih kronistov formata Public Enemy, Ice Cube, Paris, dead prez, Gang Starr in drugih. Na albumu Gibbs ne zdrži sam, zato za dinamiko skrbijo natančno in veliko bolj skrbno izbrani gostje kot na Piñati, ki ravno v trenutku, ko bi se Gibbs lahko zaciklal, stvari odpeljejo v svojo smer. 

Besedilno nas poleg temačnih zgodb, pisanih za zapahi avstrijskega zapora, čaka nekaj presenetljivih in pronicljivih premislekov. Tematsko se album giblje po premici ameriške črnske zgodovine od menjave sužnjev, preprodaje drog in prepovedanih substanc, gibanja black power, kriminala, kritike ameriške vlade in ameriškega zdravstvenega sistema ter evropskega zaporniškega sistema, množičnih strelskih pobojev, varanja, aidsa, rasizma, Obame in političnih trditev, do izjemnih coke rap momentov, v katerih znova zablesti tudi Pusha T. V minus mu lahko štejemo nekaj precej bornih poskusov prepevanja, v plus pa močno prvoosebni pečat, ki nas slikovito, a hkrati zelo cinično in pesimistično vodi v svet temačne intimne izpovedi. Rezultat je neustrašni ulični realizem domiselnega uličnega vojaka, za katerega je bil rap edini izhod iz nevarnih ulic, zaradi česar mestoma deluje zelo preroško in premišljujoče. 

Bandana je pošten, bolj krvoločen in zelo oseben album, veliko bolj dovršen od prvenca, na novi plošči se govorec bolj osredotočeno drži tematik in tehnično odrapa bolj raznoliko. Izkušnja z zaporom privede do temačne, mrtvo hladne plošče, na kateri se Madlib veliko bolj prilagaja Gibbsu kot doslej, eden iz drugega pa izvlečeta največ tudi zato, ker sta bila tokrat veliko več v stiku kot ob prvencu in sta s tem lepo prikrila nekaj pomanjkljivosti predhodnika. Pet let po Piñati je končno izšla zaradi dolgih čakanj na dovoljenja za vzorce in zaporniške epizode večkrat prestavljena plošča, ki jo štejemo med raperske bisere, saj med obema protagonistoma vlada boljša kemija kot doslej. Prekletstvo druge plošče sta fanta obrnila sebi v prid in na malce bolj sproščenem, krajšem, bolj zgoščenem in lucidnem, a raznolikem albumu, ki ga je pomagala izdati celo velika založba, nadgradila prvenec, čeravno so podlage morda malce manj hrustljave. Največje presenečenje je vsekakor nekaj momentov, v katerih se Gibbs sprašuje o prodaji drog in išče boljšo pot ter z manj poveličevanja kriminala kot prej. Še vedno pa plošča prinaša veliko nasilja in kislih spominov, a nas po drugi strani opominja na vse tegobe kriminala ter politične probleme postbushevske Amerike.

Bandana je sredi leta vložila močno kandidaturo za raperski album leta 2019 in nadigrala celo svojo predhodnico Pinato.

 

Freddie Gibbs & Madlib - Giannis ft. Anderson .Paak (Official)
Freddie Gibbs & Madlib - Crime Pays (Official)
Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Jo,
Madlibovo izjavo, da je naredu celo plato na ipadu, bi blo po mojem vredno jemati z mal rezerve. Vseen je svojevrsten mojster posebnega trollanja, pa njegov follow up je tut mal meglen: "That iPad remark was just to say stop making excuses - use a tape deck if necessary. Technology is what you make it."
Je nedvomno tut posegel po ipadu (repek komada Crime Pays), sam jst recimo ne verjamem, da so prou vsi beati narjeni samo na ipad.

Album leta 2019 že sredi poletja.

r.i.p. ras g

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness