Pagan Records, 2021

Pred stodvajsetimi leti je izšla drama Wesele oziroma Svatba, eno najpomembnejših del poljske literarne zgodovine, ki ga je na prelomu v modernizem spisal vizualni umetnik, novoromantični oziroma simbolistični pesnik in dramatik Stanisław Wyspiański. Leta 2017 je uprizoritev Svatbe v Narodnem starem teatru v Krakovu pripravil razvpiti poljski režiser in tedanji direktor gledališča, Jan Klata. Podobno kot je na prelomu stoletja Wyspiański družbi predal preroško literarno umetnino, ji nastavil o-gledalo preteklosti, zrcalo sedanjosti in enormno kukalo v prihodnost, tudi Klata velja za ključnega komentatorja poljske preteklosti in sodobne družbe v upanju, ki ga gnete skorajda vsak izvrsten gledališčnik – da uspe njegovo delo prebroditi skozi trde ljudi do sprememb. Klata je, kot njegov veliki vzornik Wyspiański, znan po svojih nekonvencionalnih prijemih, k soustvarjanju uprizoritve Svatba v gledališče povabil štiričlansko, v osnovi blackmetalsko zasedbo Furia, še eno pomembno in posebno ugnetenje poljske duše, miselnosti, zgodovine in družbe.

Zasedba Furia, ki bo čez dve leti obhajala svojo dvajsetletnico ustvarjanja, je februarja letos pri poljski založbi Pagan Records izdala svoj trinajsti, dvodelni, polurni izdelek, ki je opredeljen kot njihova šesta studijska plošča. W śnialni v tehničnem smislu v resnici težko označimo za dolgometražec in za album v običajni obliki. Je namreč glasbeni album, glasbeno gledališče in radijska igra obenem. Je presečišče, katerega izvor je tesno zvezan z izkušnjo bendovega sodelovanja v predstavi Svatba leta 2017, ki tematizira narodovo željo po samostojnosti in obenem nezmožnost te samostojnosti oziroma samoodločanja. Glede na dotedanje glasbeno stvariteljstvo zasedbe sodelovanje pri takšnem projektu ni nikakršno presenečenje, je pa vseeno, kot je to že nekaj let v navadi za Furio, zopet močno pretreslo domače, v prvi vrsti metalsko poslušalstvo in tedaj še širšo javnost in izzvalo izrazito hvalo in skrajno neodobravanje. Da je tudi tokratna plošča, podobno kot pred štirimi leti sodelovanje v predstavi, povzročila vnovični, a sedaj zaradi svoje neobičajne strukture in pristopa še močnejši glasbeni in kulturni šok, je jasno tudi iz kritik plošče, v katerih so se nekateri poljski glasbeni kritiki namenoma vzdržali konkretne ocene s številkami. Toda to pravzaprav niti ni bistvenega pomena. Bistveno je, da je Furii ponovno uspelo spodbuditi svojevrstno migracijo poslušalstva, kar je ključno za bend, ki pred vse, še posebej pa pred žanrske oznake, konformnost in izpolnitev pričakovanj, postavlja czyste emocje.

V dojemanju opusa in sporočilnosti glasbe zasedbe Furia je velika mera nedostopnosti stalnica za vsakega poljsko negovorečega poslušalca in nepoznavalca entitete poljskega duha in zgodovine. Toda poslušalci, ki ne izhajamo iz Poljske, se lahko olajšamo z dejstvom, ki tli v številnih komentarjih Poljakov pod bendovimi intervjuji in glasbenimi prispevki, namreč, da se podobno godí tudi domačemu poslušalcu, čeprav ima ta veliko več uvida v jezik in zgodovino Poljske. Omenjena nedostopnost se ne nanaša zgolj na bendov pustolovski vzgib pri ustvarjanju glasbe oziroma ne izhaja zgolj iz metafor, besednih iger in dvoumnosti polnih tekstov, sedaj pa še dodatnega prevrata v zvočni strukturi, ki ga je bilo morebiti slutiti že na EP-ju Guido leta 2016, temveč tudi iz redkobesednosti samih glasbenikov in njihove nedejavnosti v tehnološki družbeni mreži.

Bend ni neaktiven del družbenih omrežij zaradi kakšne preudarne želje po mitologizaciji zasedbe ali svojega dela, temveč ker članov to ne zanima, čeprav se zavedajo, da po eni strani njihova odsotnost spodbuja zanimanje zanje, po drugi strani pa bi večja dostopnost omogočila še več prepoznavnosti. Glasbeniki vso svojo življenjsko energijo raje vlagajo v samoizobraževanje, širjenje lastnih obzorij in številne glasbene projekte, ki žanrsko obsegajo vse od black, postblack, death, industrial, sludge in avant-garde metala do hardcore panka, postpanka, drona, nojza, psihedeličnega, surf in postrocka ter folka, jazza in elektronike.

Furio sestavljajo štirje k raziskovanju glasbe izrazito nagnjeni posamezniki, od katerih je najprepoznavnejši karakter ustanovni član, tekstopisec, vokalist, kitarist in glasbeni producent Michał Kuźniak oziroma Nihil, ki je Furio kot glasbeni projekt sam vzpostavil leta 2003. Pred dobrim desetletjem je v bend namesto nekdanjega kitarista vstopil Artur Rumiński, bog poljskega glasbenega Hadesa, poznan denimo po svoji vsestranskosti v projektih ARRM, Gruzja in Thaw. Trije člani furajo še vsak svoj solo projekt. Nihil glasbo ustvarja v projektu Cssaba, s katerim je na plošči palemosty nielegal sodeloval tudi z udarnim, prav tako prevratnim poljskim dvojcem Siksa, basist Kamil Staszalek oziroma Sars pa je s projektom wędrowcy~tułacze~zbiegi pred nekaj dnevi izdal svoj šesti izdelek eksperimentalne blackmetalske in postpankovske elektronike. Kljub vsem naštetim in nenaštetim kvalitetnim projektom, ki jih brez izjeme polagamo na ušesa, je Furia zagotovo tisto udejanjenje kreativnosti in ekspresije, ki je poželo največ pozornosti in tudi največ odobravanja in neodobravanja, ki se s ploščo W śnialni samo duplicira in potrjuje neizmerno poetično silo, strast in nadarjenost štirih glasbenikov.

Slovenski poslušalci se morda nekoliko lažje in z nekaj več truda deloma lahko prebijemo skozi poetični zid Furiinih skladb kot pa preostalo, neslovansko govoreče poslušalstvo. Konkretno lahko pri aktualni plošči naslovni neologizem śnialna slišimo na preseku slovenskih besed sanje in sanjati ali sen in spalnica, prevod te nove, izmišljene skovanke pa je ohlapno sanjska soba oziroma soba sanj, mogoče v slovenščini sanjalna, ki v sebi nosi vse od omenjenih pomenov do dodane vrednosti v obliki polsna, blaznosti in nočnih mor, torej nejasnosti tega, kaj se dogaja v budnem in kaj v spečem stanju. Naslov in tudi naslovnica plošče pronicljivo povzemata njen zvok. W śnialni oziroma V sanjski sobi je zelo vizualno poslušanje, vezano na prostor oziroma bolje rečeno prostore, ki na prvi posluh vizualizirajo labirint, beganje v blaznem stanju, ki ga morda ne razumemo.

Natančnejše poslušanje in nekaj več konteksta pa pravzaprav odstirata zapleteno, lahko tudi abstraktno ali povsem konkretno zasnovo, v kateri bo vsak videl in slišal tisto, kar ga zaznamuje pred poslušanjem. Zato je lahko glasba s plošče preprosto zvočna reprezentacija sanj, blaznosti ali nejasnosti, lahko pa je denimo uglasbitev poljske zgodovine, nezmožnosti delovanja poljskega naroda – pasivnosti in cincanja, ki zadeva obdobji nacizma in komunizma ter konstantno nadvlado drugih narodov v daljni preteklosti, predvsem v pokrajini Šleziji – »prvi mož, drugi mož, tretji mož ...« in tako naprej do sedmega moža, kot se sliši blazno naštevanje enega od glasov na plošči W śnialni. Šlezija velja za rodovitno območje poljskega metala, v katerem ima Furia odločilno mesto. Velja pa tudi obratno. V vse njihove plošče so neizpodbitno vrezani njena zavojevana zgodovina, industrijski razvoj, predvsem premogovništvo, in v kontrastu s tem bogata naravno-kulturna dediščina, polna gradov in divjega zelenja.

Furia w śnialni oziroma Furia v sanjski sobi, ki se ponekod pojavlja kot nekakšen dodatni naslov plošče ali njen podnaslov, vrže glasbenike same v to begajoče stanje, v razdvojen svet poljske duše, ki so ga premišljeno vzpostavili v sodelovanju z gledališkimi igralci Starega teatra iz predstave Svatba in dodatnimi člani premogovniškega orkestra. Sodelovanje z gledališčniki pa ni edina povezava z dramo Svatba Stanisława Wyspiańskega. Poslušalca k njej usmerjajo tudi uporaba izbranih besed, ki imajo v drami simboličen pomen in so iz nje prešle v vsakdanjo rabo poljskega naroda, vzdušje podivjane glasbene drame in stanje sna, kot tudi naslova obeh petnajstminutnih skladb – Wesele w Śnialni oziroma Svatba v sanjski sobi in Tancowały chochoły Wyjawienie oziroma, ohlapno, Plešoči slamnati možje Razkritja, ki v poljski tradiciji, prav po zaslugi drame Svatba, predstavljajo zaslepljenost, otopelost in zapoznelo odzivnost naroda na družbene grožnje in spremembe. 

Samovpletanje glasbenikov v zgodbo izriše novo poglavje še z vključitvijo postmodernistične samonanašalnosti. V zmešanko mnogih glasov, pogovorov, zvokov, posnetkov in inštrumentov glasbeniki nasnujejo še fragmente lastnih skladb, dve z njihovega petega studijskega albuma iz leta 2016, Księżyc milczy luty, in fragment s četrte plošče Nocel iz leta 2014. Pri tem je vredno poudariti, da je glasba s plošče W śnialni kljub tem kratkim insertom, ki pravzaprav delujejo kot ozadje ali mimobežna spremljava v že tako ali tako na izjemen način ustvarjenem, skorajda štiridimenzionalnem prostoru, nova, in ni bila ustvarjena kot del predstave Svatba ali preoblikovana iz bendovih starih komadov, temveč je navdih zanjo izšel iz obojega.

Furia se s svojo umetniško držo kaže kot poljski narodni zaklad. V svoje delo vpleta nepreštevne motive iz poljske dediščine, tako iz vsakdanjega življenja in zgodovine kot denimo iz slikarstva, ki je za ploščo W śnialni še ena pomembna iztočnica, a je na tem mestu zaradi preobsežne obravnave ne moremo vključiti, kot tudi književnosti – sedaj, konkretneje, še iz dramatike in gledališča. To bend, podobno kot avtorje tekstov in predstav, ki glasbenikom predstavljajo navdih, postavlja v vlogo ene ključnih zasedb opazovalcev in uglasbljevalcev poljske duše. Furia si s ploščo W śnialni, z vidika glasbe pravzaprav dokaj enostavno, toda silno avantgardno mojstrovino, ustvarja, če ne že kar utrjuje svojevrstni položaj mediatorja potlačene jeze naroda in njegovega zapoznelega ali zatrtega delovanja – hipnotičnega nedelovanja, plesa mrtvih, a strasti željnih poljskih duš.