Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo dve zasedbi, ki si delita skupne člane in dve izdaji, ki sta bili obe izdani s pomočjo crowdfundinga pri založbi Prescriptions. 

FUTURE OF THE LEFT: To Failed States and Forest Clearings (Prescriptions, 2016)

Letos smo v eni od spomladanskih Tolp bumov že govorili o hrupni in samosvoji cardifski zasedbi Future of the Left, ki je aprila svoji zbirki albumov dodala peti dolgometražni izdelek The Peace and Truce of the Future of the Left. Zapostavili pa smo EP To Failed States and Forest Clearings, ki se je kalil in tudi snemal vzporedno s tem albumom in se je za izdajo napovedoval mesec za tem. Izid te malo mlajše sestrske plošče s šestimi komadi nima ničesar opraviti z morebitno slabšo kvaliteto, temveč gre zgolj za zavestno in gotovo smiselno odločitev o samostojnosti tega dotičnega izbora komadov benda, ki po zvrsti svoj zvok še vedno lovi v različnih razmerjih med noise-rockom in hardcore punkom.

Klasični rockovski trio v zadnji postavi še vedno tvorijo in enakovredno soustvarjajo kitarist in pevec, ali bolje rečeno interpret besedil, Andy »Falco« Falcous, basistka Julia Ruzicka in bobnar Jack Egglestone. Nasproti prejšnjim izdajam se v ospredju večkrat pojavi tudi kakšna zanimiva linija klaviatur, ki se jih lotevata bodisi Falco bodisi Julia, ki lahko zvok skupaj s hitrim in nepopustljivim ritmom pri katerem izmed komadov zapeljejo že kar do elektro-punk izraznosti. Čeprav je v ospredju še vedno vokal, pa je gotovo najglasnejši del zasedbe basistkin masten in distorziran bas, ki s preprostimi, a udarnimi bobni tvori nujno neizprosno ritmično podlago kitarskemu noisu in bolj ali manj agresivnemu petju Falca. 

In ko smo že ravno pri Falcu – jasno je njegovo zavedanje o družbeni situaciji kot sistemski problematiki, vendar pa se raje kot z neposredno kritiiko kapitalizma ukvarja z razkrivanjem njegovih različnih simptomov. Če le ima možnost, izbere najbolj bizarne primere, ki jih na sarkastičen in včasih precej shizofren način uporablja v svojih tekstih. Poleg obveznih državnih tvorb in cerkve se na udaru na primer znajdejo tudi freudovski psihoanalizi zanimive erekcije na javnih prevozih v komadu The Cock That Walked ali pozornosti željni posamezniki - v Falcovem primeru pavijani v Animals Beginning With a B.

Tudi s tem EP-jem zasedba seveda ne odkriva tople vode, še vedno pa ostaja v že poznanem samosvojem zvočnem okviru z morebitnimi manjšimi odkloni in še vedno se vse vrti okrog Falcovega jeznega jezika. V njihovem ustvarjanju in zvestobi punkovski antiinstitucionalni kontinuiteti gre pač prepoznati kvaliteto, ki jo gotovo še nadalje ohranjajo. Prav tako se nam ni bati, da bi jim zmanjkalo materiala za besedila, ne nazadnje zna Falco tudi mimo imena benda navreči kako krepko čez politično levico, katere prihodnost je glede na trenutno situacijo negotova, o prihodnosti zasedbe Future of the Left pa ni dvoma.

CHRISTIAN FITNESS: This Taco is not Correct (Prescriptions, 2016)

Misliti, da Andy ˝Falco˝ Falkous ves svoj gnev izlije že v tekste za zasedbo Future of the Left, bi bilo precej zmotno. Svoje neusmiljeno pljuvanje vsega in vseh namreč nadaljuje tudi v stranskem projektu Christian Fitness, katerega septembra izdani tretji album This Taco is not Correct bi zlahka spljuvali tudi mi, češ da pa res že ne more več ponuditi ničesar izvirnega. Vendar pa kljub temu, da se tudi tu še vedno drži predvsem močnega basa in bobnov, cvilečih kitar in kritičnih besedil, celotna zvočna slika Christian Fitness deluje manj noisersko in precej bolj klasično punk-rockovsko. Že z uvodnim komadom Donald got a Train je sprememba dovolj očitna, med drugim takoj asociira na Ramones. In takih komadov s prijetnimi obrati je kar nekaj. 

Ključna razlika med zasedbama nenazadnje izvira že iz dejstva, da je Christian Fitness pravzaprav Falcov solo projekt oziroma skoraj one-man bend, saj je vse aranžmaje oblikoval in posnel sam, le za bobne je ponovno postavil dolgoletnega sodelavca, če ne že kar tovariša iz zasedbe Future of the Left in pred tem še Mclusky, Jacka Egglestonea. Na This Taco is not Correct je še bolj očitno tudi Falcovo osebno navdušenje nad preigravanjem klaviatur, uporabo kar se da strašljivih orgelskih variacij ter preizkušanjem efektov na vokalu. To navdušenje se najjasneje manifestira v komadu I Swear I'll Get Married in Those Ear-Rings.

Seveda z besedili nikakor ne more iz svoje kože, v vsakem komadu še vedno politično nekorektno pojebe vse -izme, različno od Future of the Left in prejšnjih dveh solo albumov pa tukaj zavije v še temačnejše vode. Besedila bi lahko primerjali z obliko bolj ali manj morečih sanj - torej z nepovezano formo, v kateri gre seveda prepoznati določen namen, vendar v kateri se tudi nikoli zares ne razjasni, kaj se je pravzaprav zgodilo. V takšni situaciji se znajdemo na primer ob poslušanju komada Hapiness is not for Amateurs, ki se očitno ukvarja s problematiko rasizma, vendar je vsebovana anekdota tako shizofrena, da je nemogoče razumeti, kaj in kako se je dejansko zgodilo. Kar pa v končni instanci biti ni važno, sporočilnost namreč ne trpi.

Ob poslušanju Falcovega petja lastnih tekstov si ga zlahka predstavljamo, kako se mu ob posmehovanju v valižanskem naglasu izriše nasmešek na obrazu ali še pogosteje, kako mu ob jezni interpretaciji utripa vratna žila. V nekem verzu z enega predhodnih albumov je mogoče slišati: »I have a birthday, when I'm mad!« Tako nam za konec ob zavedanju njegove iskrene kritike ne preostane nič drugega, kot da mu želimo še čim več rojstnih dni.