Constellation Records, 2024

Voluminozen oktet Fyear, ki ga od leta 2016 kurirata ameriški skladatelj Jason Sharp in kanadski poet-pisec Kaie Kellough, je v začetku letošnjega aprila na plan potisnil ambiciozno istoimensko kompozicijo, ki je v procesu pripravljanja, obdelovanja in živega testiranja dobrih šest let. Srž pričujočega projekta je pretehtano, senzibilno tkanje Sharpovega sodobno-komponisitčnega imaginarija in krizne poetike Kellougha v širši kroj nadvse teatralne, široke in tematsko globoko eksistencialistične muzike. Spremna beseda k albumu na Bandcampu splošno vsebinsko polje plošče opredeli za »zasliševanje sedanjosti in prihodnosti kapitalistične polikrize«, kar je zagotovo povsem legitimna izvorna postavka, ki pa v sami realizaciji nekoliko nerodno sklizne in nas preprosto odvrne od prehitrega zatrjevanja, češ, da gre za »politično nabit« in/ali temu primerno provokativen album. Evidentni komponistični lucidnosti in izvajalski neomajnosti navkljub, plošča s tematsko izvršbo politično-kritičnih narativov – kot se to dandanes rado zgodi – obstane v nekakšni mračni otopelosti, v kupu megalomanskih vprašanj in izčrpavajoče impotence. 

Fyear je v osnovi dobrih štirideset minut dolga kompozicija, dokončno realizirana v svetem koronskem 2020 in od takrat do danes večkrat predstavljena v živo, zvečine v Kanadi, prav prvič pa dejansko na festivalu Jazzahead! v švabskem Bremnu. Prva stvar, ki ob poslušanju albuma pade na pamet, je že prej omenjena, evidentno čvrsta vez med Sharpovim komponističnim imaginarijem in Kelloughovo senzibilnostjo za zvočnost besede in raznorodnih fonetičnih iger. 

Gre za resnično tesen tandem. Beseda in partitura sta v impresivnem premosorazmernem odnosu, kjer emotivno in idejno dejstvo besede potisne glasbo v primeren spremljevalni zavoj in obratno, partitura si nemalokrat podredi besedo – zvečine njene ritmične razsežnosti – in jo docela in dokončno uglasbi. Primer slednjega bi bila sekcija drugega dela kompozicije – Mercury Looms –, v kateri se Kelloughov pridušen in v besedi zaciklan lajež prelije v pulz visokega tempa, predvsem pa pridobi značaj zvito dopolnjujoče se ritmične figure, ki se naravnost čudovito uleže v navzoči »inštrumentalni« ritmični fundament. Tovrstna početja med drugim spomnijo na drugi del domače Gimnastike (ne)smisla, kjer so se švasali komponistična ideja in praksa Mateja Bonina ter zven in pojavnost poezije Karla Hmeljaka. Ključna in tudi najbolj očitna razlika je v tem, da je Fyear, tako narativno kot splošno glasbeno, bistveno bolj linearna, prav tako pa v komponistični zasnovi ne postopa niti približno tako globoko in tenkočutno kot tandem Bonin-Hmeljak. Fyear ima neke vrste kinematični značaj, kar pa v tem primeru ne škoduje nujno – dovoli si blage pompoznosti, morda nekoliko klišejskih, toda nikoli docela motečih vzponov in padcev. Narativ je lažje doumljiv, bolj neposreden, igre glasbe in besede bolj bazične, skozi ritmične artikulacije tudi bolj čutne, neposredno vznemirljive. Zaplete se torej prej pri vsebini in artikulaciji kot v sami formi. 

Najprej bi se spotaknili ob artikulacijo, v tem primeru predvsem ob intonacijo in splošni ton podajanja Kellougha. Slednji v vsej očitni in glede na material tudi legitimni vehementnosti nemalokrat nastopa v nekakšni ostro napihnjeni maniri – glasovno se poganja do točke vpadljive, že skoraj ironično zveneče majavosti in z njo odbijajočega občutka neodločnosti. Kjer nas Camae Ayewa, kaj šele Abiodun Oyewole, Alafía Pudím, Omar Ben Hassen in podobni dobijo, nas Kellough izgubi. Preprosto povedano, težko mu verjamemo in zaupamo. Slednjemu kaj dosti ne pomaga dejstvo, da je krizna poetika pisca osnovana na izredno širokih, visokoletečih političnih narativnih lokih, ki ne glede na dejanskost izvora pustijo grenak občutek temeljne nezveznosti z materialno realnostjo tistih ljudi v svetu, ki najbolj ostro doživljajo posledice tako imenovane »kapitalistične polikrize«. Torej tistih ljudi, ki jih v tekstih kolosalna, krožno navajajoča vprašanja v smislu »Who on earth gets to have a beginning, gets to gave a narrative?« in »Who on earth gets to exist?«,najbolj zadevajo. Pogrešamo neposrednost, vsaj kanček ideološke lucidnosti, predvsem pa precizen in brezkompromisen vpogled v življenje, v katerem ni prostora za brezkončno afirmiranje položaja žrtve in v katerem kraljuje klic k odgovornosti, kolektivni akciji, prekoračenju protislovnih, zgolj vladajočim ustreznih praks v skupnosti oziroma družbi. Kot so denimo to v svojih najboljših trenutkih počeli prej omenjeni zadnji poeti. Kellough na pričujoči plošči deluje, kot da ne ve natančno, na koga naslavlja navzoča vprašanja in kje začeti iskati odgovore. Politična volja se iztroši, izčrpa v krožnih eskapadah nekega maničnega popizditisa. 

Fyear sicer zaznamuje nekaj trenutkov glasbene izjemnosti. Komponistično delo je v mnogih pogledih presunljivo, prav tako pa v živih nastopih lepo zadiha, obide torej rigorozne izvajalske razmere tradicionalnih partitur. Sharp običajne notacijske prijeme kombinira z grafičnimi parti in sorazmerno odprtostjo v času trajanja. Delo denimo odlikuje tudi nadvse širokokotna dinamična intenzivnost in, recimo temu »kačasta« formalna podloga s pojavnostjo v čudovito utekočinjenih prehodih v slogu, grajenih témah in občutjih. Inštrumentacija je v istem pogledu hvale vredna, še zlasti v godalnih aranžmajih in izjemno hvaležnem vmešavanju pedal steela.

Komponistično zgledno delo torej, ki pa se v vsebini in artikulaciji vsebovanih narativov preprosto preveč zapleta v počrnele eksistencialistične pletenine sicer dejstvenih uničevalnih razsežnosti kapitalizma. Ker, če ostanemo zgolj in samo pri širjenju glasu o krivicah sistema, bomo, navkljub vsej sveti zavednosti, v njem še vedno družno zgnili.