caduc., 2016

V tokratni Tolpi Bumov spet konkretno prestopamo tisto sicer medlo mejo med glasbo in zvokom. Filadelfijčanka Gabi Losoncy kot skoraj vsakdo dandanes hodi okrog s pametnim telefonom, a kot le redkokdo namesto selfijev raje zajema zvočne posnetke ter jih ureja – ali pa tudi ne – v prepričljive ambientalne kulise. Ena takih je pričujoči album Judgement, izdan ob začetku letošnjega poletja za kanadsko improvizatorsko-raziskovalno založbo caduc.

Pa opravimo najprej z najbolj izstopajočim dejstvom: ja, res gre za posnetek iz telefona, brez naknadnega reševanja ali olepševanja. Zvok vetra, ki po prvi tretjini albuma začne neusmiljeno prebijati zvočne nivoje ubogega telefonskega mikrofona, je precej zgovoren dokaz. Tega smrtnega greha zvočne produkcije si Losoncy seveda ne privošči iz lenobe ali nevednosti, pač pa je to njen komentar, ali morda bolje rečeno, nadaljevanje trenda lo-fi, ki po različnih glasbenih scenah vznikne vsakih nekaj let. Ta estetika nizke ločljivosti je v začetkih obsegala predvsem namensko uporabo zvočnih motenj v glasbi, ko je kasneje prestopila bregove zvočnih efektov, pa je med drugim povzročila tudi vračanje k odpisanim in zastarelim nosilcem zvoka, kot so na primer avdio kasete.

Losoncy se seveda ni kar nekega dne pojavila na vratih založbe s slabo posnetim mp3-jem. Njeni začetki na sceni segajo nekaj let nazaj, ko sta z Allenom Mozekom ustvarila projekt Good Area. Poleg nekaj albumov v malih nakladah, na katerih sta raziskovala različne pristope k ne-glasbi, sta zagnala tudi lastno založbo Vitrine, preko katere sta se ukvarjala z izključno kasetnimi izdajami podobno mislečih ustvarjalcev. Po razpadu projekta se je Losoncy osredotočila na lastne terenske posnetke, ki so s svojo surovostjo njeno ime kaj kmalu uvrstili na sezname želja zainteresiranih ušes. Njen lanskoletni album Didn’t Take Much dokumentira njen obisk pri zdravniku po alergijski reakciji; njena takoimenovana ’YouTube drama v dveh delih’ Manhattan Story v grobem spremlja prehod iz bolj javnega, urbanega okolja v zasebno intimo; sledeči album, naslovljen kar z letnico 2015, pa je obširen zvočni kolaž na štirih cd-jih, ki med drugim zabeleži motivacijske govorce in pogovore z mimoidočimi po strelskem obračunu na nekem kolidžu v ZDA.

Tematsko je Judgement nekoliko razredčena verzija zgoraj omenjenih albumov. Zdi se, kot bi se Losoncy tokrat namenoma izognila človeškim elementom, saj je vse dogajanje izrazito neosebno: neskončen mestni promet, oddaljena sirena, težka mašinerija, veter, dež. Vse to izriše precej hladno in samotno vzdušje, a zares presenetljivo tu je dejstvo, kako živo občutenje lahko tovrsten posnetek, brez kakršnekoli tonalitete, povzroči poslušalcu. Impresivna je tudi sama gostota dogajanja, kar se morda sliši smešno v recenziji terenskih posnetkov, a je eden izmed jasnih pokazateljev, da le ne gre za popolnoma surov posnetek, pač pa je tekoče prehajanje med zvočnimi okolji bolj posledica Losoncyine mojstrske zvočne naracije kot pač izbire poti za sprehod.