Clouds Hill, 2014

Gallon Drunk, kult(ur)no prezrti britanski alter p(s)ihači ...

Umazane stranske ulice so bile vedno sprehajališče Gallon Drunk, netipičnih predstavnikov britanske produkcije v zadnjih dvajsetih letih, kjer lahko nečastno krona z glave pade vsakemu, ki bi moral zaigrati bolj nečist riff. Odpičena šizofrenija, ki je sevala na dveh koncertih v Orto baru, v prvem desetletju novega milenija, ne bo šla tako zlahka na smetišče pozabe. Londonski bastardi, prva liga swamp močvirskega rokenrola, ki spajajo v svojem početju blues, garažni rokenrol in psihadelijo, so ozaljšali pomlad s svojim osmim dolgometražnim dokumentom. Po The Road Gets Darker from Here izpred dveh let nadaljujejo z The Soul of the Hour.

The Soul of the Hour je tista vrsta albuma, ki te na prvo žogo izjemno pritegne z dvema komadoma, a ga je v celoti gledano treba postaviti v paco, kjer komadi odležijo in te potem marinirani nasitijo z obroki s petimi hodi. Linija je ostala ista:  kapetan James Johnston, saksimfonist Terry Edwards in bobnar Ian White. Dodan je le basist Leo Kurunis, godba tokrat bolj hipnotičnih nočnih ptičev, pa je zopet posneta v Hamburgu. Po eni strani se vidi, da v jadra ne piha več tako močan veter, da pihalne sekvence niso več tako jazzy sfuzlano spuščene s ketne in klaviature ne tako šizoidne, po drugi strani pa je album bolj emotiven, skuliran in spoliran do te mere, da se zazdi, da londonska kanalizacija, po kateri se, poleg Gallon Drunk, podijo tudi stranglersovske podgane, ni več tako umazana. Vendar velja to le za studijske verzije, saj bodo isti komadi na koncertih pokazali svoj pravi obraz in jaz v grajenju neomajnega zvočnega zida, v katerem si melanholija in furija podajata ključe od pekla. Primaren glasbeni izraz benda se generalno gledano ni drastično spremenil. Gallon Drunk se držijo preizkušenega garažnega recepta in distilirajo zvarek z variacijami, ki segajo od punka do jazza, kot smo navajeni že od prvega, kultnega albuma iz devetdesetih In The Long Still Night.

Before the Rain, režiserja Milča Mančevskega, je uprizoril makedonsko pokrajino, uvodni devetminutni tantrični drone Before the Fire pa je povezovalec elementov Gallon Drunk, ki predstavi pokrajino sveta teh kultnih britanskih alter psihačev, prezrtih s strani prežrtih masovnih konzumentov glasbe. Tudi tistih, ki se gibljejo v krvnem obtoku undergrounda. Gre za slow food komad premišljene gradnje, v katerem dominirata melanholičen klavir in bobni, ki dobijo špric adrenalina šele po štirih minutah. V tribalnem ritmu se v naslednjih plasteh odlagajo klaviature, pihala in šele po šestih minutah trpeči vokal Johnstona. Na albumu je zaradi dolžine oziroma razvejanosti komadov mesto našlo le sedem skladb, med katerimi po kratkosti in jedrnatosti izstopa The Dumb Room, že od samega začetka vneta gmota, ki se z odsekanimi ekshalacijami saksofona razkuri kot hendiksova Foxy Lady. The Exit Sign je z vsemi žavbami crampsovsko podmazan in se javlja kot odmev Nicka Cavea, kar ne preseneča, saj je divji frontman, kitarist in klaviaturist James Johnston svojčas igral kitaro pri stoično discipliniranih The Bad Seedsih. Nekaj mirnejših, v melanholiji utapljajočih se komadov, pa je nemara posledica nabranih izkušenj pri Lydii Lunch, predvsem pa pri nemških elesdejevcih Faust. Epicenter albuma je istoimenski, dronersko drenažiran komad The Soul of the Hour, ki kot da se je izmuznil  iz albuma Love zasedbe The Cult. Paralelne so tudi vokalne razsežnosti Johnstona, ki se zlivajo z emotivno ubranimi glasilkami Iana Astburyja.

Narkotična balada Dust in the Light je prej svetla kot zaprašena. Če bi imel tu Johnston poleg sebe še Kylie Minogue, bi lahko rekli, da gre za zrcalen odsev Where the Wild Roses Grow. V  ospredju sta zopet klavir in repetitivni metronomski doboš, v Over and Over pa ima vokal tokrat barvo Neil Younga. Zadnji komad, The Speed of Fear, je krautrockovska koračnica, v kateri se za zavesami elesdejevske iluzije javlja tuleči saksofon, ki se ne zaključi standardno, temveč kot neholivudski film pušča odprte možnosti, rešitev pa moraš najti sam. Količina hrupa tokrat ni dostavljana s tovornjaki. Gallon Drunk niso več tako zverinsko post-punkovski, nekdaj bogata zvočna podoba benda je shujšana, vendar smo še vedno priča zavidanju vrednem energičnemu napitku, setu komadov iz njihovega najnovejšega kataloga, ki nosi ime The Soul Of The Hour.