Geld: Beyond the Floor (Iron Lung Records, Static Shock Records, 2020)

Začeli bomo z južno hemisfero. Melbournski Geld so del zelo aktivne avstralske HC-scene, ki preigrava predvsem hrupni hardcore po vzoru japonske šole. Geld seveda niso izjema: gre za zelo agresivno zveneč hardcore, ki išče neko skupno stičišče z noiserskim D-beatom in besnim starinskim ameriškim hardcorom. 

Beyond the Floor je relativno dolga plata za tak žanr. Dvanajst skladb ogabnega hrupa lahko hitro postane prevelik zalogaj za naša ušesa, a bend napravi ploščo dovolj zanimivo, da jo v enem dahu poslušamo od začetka do konca. Pohvaliti je treba predvsem zvok kitar in seveda kitarske riffe. Če se osredotočimo na zvok, je očitno, da gre za maksimalno distorzirane in glasne kitare. Na plošči tišina ne pride v poštev! Če kitare ne igrajo, napolni zvočno sliko nadležen kitarski feedback. Poleg distorzije se bend igra še s phaser efektom, ki naredi monotone riffe zanimivejše. Kar se tiče stila igranja, vzpostavi zasedba odličen kompromis med klasičnimi riffi v stilu Discharge in besnimi srednje hitrimi riffažami ameriške šole hardcora. Isto ugotovitev lahko podamo tudi glede stila bobnanja. Najbolj izstopa skladba Forces at Work, ki je v celoti počasnejša kot ostali komadi in nas spomni na prvi val black metala oziroma na Hellhammer in Venom. Na plošči najdemo tudi ogromno hrupnih pasaž in igranja s kitarskim hrupom – v teh primerih prevzame vodilno vlogo ritemska sekcija in pusti kitaram, da zaidejo v hrupnejše in bolj abstraktne vode.

Geld nam ponudijo popolno hardcore ploščo z vsemi elementi, ki jih pričakujemo od takšnega benda. Sicer ne gre za kak glasbeni presežek, ampak za zelo funkcionalen album, ki ga odlikujejo odlični repetitivni riffi, agresiven vokal, nasilno bobnanje in ogromno hrupa, ki deluje enostavno in učinkovito. V nadaljevanju bomo v celoti prisluhnili plošči Beyond the Floor.

Kohti Tuhoa: Elä Totuudesta (La Vida Es Un Mus, 2020)

Drugi bend, ki ga bomo obravnavali v današnji Tolpi bumov, so Finci Kohti Tuhoa, ki so pri založbi La Vida Es Un Mus, s katero so sodelovali že pri lanskem prvencu Ihmisen Kasvot, letos izdali EP Elä Totuudesta. 

Kohti Tuhoa so zvestejši svojemu geografskemu poreklu, saj je njihov stil igranja zelo podoben pristnemu zvoku skandinavskih bendov iz 80-ih. Očitni so vplivi klasičnega finskega hardocora in švedskega D-beata. Tudi tukaj gre za enostavno formulo klasičnih kitarskih prijemov in tipičnega bobnanja. Na plati slišimo bolj čisto zvočno sliko in predvsem bolj organsko produkcijo, ki je v primerjavi z Geld manj agresivna, vseeno pa je bes v finski godbi dobro utelešen.

Kitarski riffi na albumu skačejo med melodičnimi linijami ter med agresivnejšimi in enostavnejšimi različicami. Najzabavnejši deli so nekakšne rokerske solaže, ki niso virtuozne, ampak zgolj zabavne. Podobna presenečenja slišimo tudi v dobro premišljenih finesah na bobnih. Toda moč tega EP-ja se ne skriva v finesah, temveč v surovi energiji, ki jo bend ustvari na posnetkih. Podobno kot pri Geld: nič novega, ampak zabavno in funkcionalno.