Geoff Farina: The Wishes of the Dead

Damnably, 2012

Ameriški kitarist Geoff Farina slovi predvsem kot nekdanji vodja bostonske zasedbe Karate, ki je v devetdesetih širila meje post-rocka. Toda kot glasbenik ima v resnici za seboj precej razgibano ustvarjalno zgodovino, saj je v zadnjih dvajsetih letih sodeloval v vrsti najrazličnejših zasedb in projektov, ne le v podžanrih rocka, pač pa tudi v polju jazza in improvizirane glasbe. Omenimo samo njegovo novo stalno zasedbo Glorytellers, ki se napaja v alter muziki osemdesetih in jo Farina označuje za »akustični Karate«, ali drznejša sodelovanja z basistom Massimom Pupilom iz rimskega jazz-corovskega trojca Zu.

Toda za kontekstualizacijo njegovega novega samostojnega izdelka The Wishes of the Dead, zbirke desetih lo-fi indie-folk skladb, je pomembno poudariti nekaj drugega. Farina je tako na teoretični kot praktični ravni izvrsten poznavalec ameriške glasbene zapuščine: na chicaški univerzi DePaul predava o specifičnih temah s tega področja in v tamkajšnjih klubih redno nastopa z repertoarjem starih bluesovskih komadov. Vplive iz preteklosti spretno izrablja tudi tokrat, pri čemer stare sloge igranja druži s sodobnejšimi prijemi in zvokom.

Iz njegove afinitete do bluesa izhaja tudi sodelovanje, ki bi ga lahko razumeli kot napoved pričujočega albuma. S Chrisom Brokawom, bobnarjem letos ponovno združenih Codein in poznejšim kitaristom zasedbe Come, sta se namreč ujela v interesu za godbe iz Delte Misisipija, še bolj pa za piedmontsko različico bluesa, utemeljeno na ragtimeovskih ritmih, kot sta jo med drugim igrala Blind Blake in Lonnie Johnson konec dvajsetih let prejšnjega stoletja. Specifičen način igranja s prsti, ki je pozneje vplival tudi na Nicka Drakea in Paula Simona, slišimo na obeh izdajah dueta: na plošči priredb tradicionalnih pesmi The Angel's Message To Me in albumu avtorskih skladb The Boarder's Door izpred dveh let.

Prav na tej, drugi plošči, najdemo tudi tri Farinove komade, ki jih je v nekoliko spremenjenih, sodobnejših aranžmajih, z akustično kitaro in nekaj nasnetimi električnimi deli na novo posnel za ploščo The Wishes of the Dead. Že znanim skladbam Prelapsarian, Hammer and Spade in The Dove and the Lamb je dodal sedem sorodno zvenečih, v dokaj tradicionalne strukture ujetih indie-folk pesmi, ki tvorijo morda celo za spoznanje preveč zaokrožen izdelek. V zbirki intimnih, melodičnih, z otožnostjo prežetih komadov namreč formalno v resnici ne izstopa nobeden. Razlike zaznamo šele, če plošči prisluhnemo bolj pozorno. Ker dobre pol ure dolg album zveni preveč pravilno, polikano in brez večjih presenečenj, lahko sprva deluje celo dolgočasno in razvlečeno.

Toda tisti, ki jih bo uvodna Prick Up Your Ears pripravila do tega, da bodo pozorno našpičili ušesa, znajo biti nagrajeni z biseri, kot je Twilit - zgodba o razhajajočem se paru -, ali Make the Show - pesem o prometni nesreči, ki so jo doživeli Karate na eni svojih turnej. Verjetnost, da se bo pozornost izplačala, je toliko večja, če so poslušalcu blizu že omenjeni britanski folk trubadur Nick Drake ali njegov ameriški naslednik Elliott Smith, ki ju v spomin prikliče kombinacija toplega Farinovega vokala in mehko zveneče kitare.

Plošča The Wishes of the Dead ni nekaj najbolj vznemirljivega, kar slišimo v sodobni glasbeni beri. Ima pa to dobro lastnost, da počasi pronica v poslušalca, ki si zanjo vzame čas, in mu nudi povsem prijetno družbo v intimnih trenutkih.