Fat Possum, 2025

Minevajo tri leta, odkar smo Ghaisa Guevaro prvič obravnavali v terminu Tolpe bumov. Spoznali smo ga kot ostrojezičnega, nabritega in predvsem uporniškega mulca iz Filadelfije, ki v pustolovski produkciji še vedno išče popolnoma samosvoj izraz. Pri tem nas je najbolj očarala njegova neposrednost, lahko bi rekli pogum in brezsramnost, da pljuva tako po reakcionarnih in konservativnih pizdunih ameriške družbe kot tudi po kvaziprogresivnih in liberalnih podrepnikih kapitalističnega sistema. Oborožen s talentom pletenja besednih iger in rim ter enciklopedijskim znanjem aktualnega in zgodovinskega geopolitičnega dogajanja je z mešanico marksističnega in uličnega nauka kot samooklicani črni boljševik na plošči There Will Be No Super-Slave streljal besedne rafale v plevel ameriške politike in družbe. Album je navsezadnje izšel v samozaložbi, in zakaj bi držal jezik za zobmi, se zadrževal ali samocenzuriral, če pa v roki drži vse niti in je gospodar svoje besede, produkcije in promocije. Vprašanje pa je, ali bo Ghais ohranil isto ostrino in provokativnost, če nad njim bedi založba Fat Possum, ki je izdala njegov najnovejši album Goyard Ibn Said.

Naslov aktualne plošče Goyard Ibn Said služi kot eden od Ghaisovih psevdonimov, neke vrste alter ego, s katerim se je predstavljal že na samozaloženi plošči Goyard Comin': Exordium iz leta 2023. In če je Ghais Guevara, kot sporoča že s chejevskim imenom, rimoklepaški revolucionar, pa je Goyard Ibn Said mnogo bolj klasični raperski zabavljač. Navkljub islamskemu imenu ravno ne spoštuje asketskih načel islamske vere, ki jo v zasebnem življenju Ghais tudi izpoveduje, temveč se udejanja dekadenci in materializmu, ki pritičeta življenju vzhajajoče rap zvezde. Prav okoli te dihotomija med starimi ideali tovariša Ghaisa Guevare in lakomnostjo povzpetnika Goyarda Ibn Saida pa je zgrajen aktualnega albuma.

Plošča se konceptualno odpre z zabavljaškim skitom, ki poslušalca posadi pred gledališki oder, na katerem se bo odvil prvi akt biografske predstave o Goyardu Ibn Saidu. Šov se začne obetavno, v komadu The Old Guard is Dead, ki ga je za uvod svojega nastopa na Superbowlu uporabil celo Kendrick Lamar. Na začetku zaslišimo vložke iz ruske opere Demon skladatelja Rubinsteina, ki jo je snoval po istoimenski pesmi velikana ruske romantike Mihaila Jurjeviča Lermontova, Ghais pa ambiciozno napove, da je, čeprav stoji pred vislicami, njegov cilj luna. Bo to morda predstava o vzponu socrealističnega heroja, ki se z delovno roko in uporniškim, toda pravičnim srcem kljub sistemski represiji vzpne z družbenega dna, poletí v kozmos, na luno, in med zvezdami sije kot ideal v upanje in za zgled ostalim nepravično zatiranim? 

Produkcija poka, Ghais gobezda, vzdušje je naelektreno, toda ko nas preplavi prvi val bombastične energije in v komadih, ki zvenijo mnogo bolj ortodoksno, malodane komercialno, kot pa smo od Ghaisa vajeni, natančneje prisluhnemo še njegovi besedi, spoznamo, da Ghais ne govori v imenu ponižanih in zatiranih. Njegovi pljunki v obraze sovražnikov navadnega in pravičnega človeka so se spremenili v slinjenje, slinjenje nad samim sabo, nad svojim uspehom, materialnimi dobrinami in spolnimi eskapadami. Ne samo da je zapustil svoja ideološka politična načela, zapustil je celo pravila ulice. Požvižga se na svoj geto, ljudi v njem, nad katerimi se zdaj bahaško vzdiguje in nanje gleda zviška. Če je včasih iz svoje brihtne glave rad stresal aluzije na geopolitične spopade, zdaj premore zgolj še reference na bitke iz anime filmov. Odstranil se je iz realnega sveta, iz ulice preselil v vilo in mar mu je zgolj še za lastno dobrobit, lasten ego, pri tem pa ne kaže kančka samorefleksije ali obžalovanja. Postal je obični sebični in nastopaški raper, ki se hvali s svojim bogastvom in vplivom. Prvi akt je zaključen, socrealistični heroj se je prodal kapitalu.

Nastopi drugi akt, v katerem spoznamo še drugo plat povzpetniškega Goyarda Ibn Saida. V iskanju boljšega življenja je naš heroj padel v past kapitalističnega sistema in plitke materialistične družbe. Dovolil je, da sta ga pohlep in uspeh opila, mu zameglila razum in uničila stare vrednote, na katerih je gradil svoj boj. Namesto njih zdaj v njem domuje zgolj še praznina, kljub prepoznavnosti in vplivu pa se še nikoli ni počutil tako odtujenega, tako osamljenega. Druga polovica albuma tako postane precej bolj osebna in introspektivna, lirično bolj zanimiva. V tem delu se mu za mikrofonom v enem komadu pridruži še mojster Elucid in Ghais zopet nabrije svoj jezik, toda z njim opleta previdneje, večinoma se posveča osebnostnim problematikam in morda vseeno še vedno deluje preveč solipsistično, kot bi si od družbenega revolucionarja Ghaisa Guevare želeli. Bolj intrigantna postane tudi produkcija komadov, ki pa se ponaša z mnogo manj vzorčenja kot Ghaisovi pretekli izdelki. Aktualna plošča je navsezadnje uradno izšla pri založbi, zato se je Guevara moral brzdati pri sposojanju neodobrenih semplov, iz katerih je rad spretno gradil in sestavljal svoje pretekle komade. 

Predstava se zaključi z aplavzom za Goyarda Ibn Saida je deležen aplavza, toda gledalec oziroma poslušalec prizorišče zapusti z mešanimi občutki. Konceptualno domiselno zastavljen album o vzponu med zvezde in padcu na realna tla sebičnega raperskega povzpetnika, ki je prodal svoja načela za dekadentno, toda prazno življenje, sleherniku ponudi bore malo revolucionarnega naboja, ki smo ga bili od Ghaisa vajeni. Ako želi, je besedilno lahko še vedno močan in natančen. Toda absurdnost, neposrednost in občasna komičnost besedil, ki so obravnavala zblojenosti sodobne družbene in geopolitične situacije in so bila pri Ghaisu tako izvirna, so se umaknila večji introspektivi in osebnim tematikam. Morda gre za proces odraščanja, opozorilo Ghaisa samemu sebi, da na svoji poti ne zapade v klasični raperski kliše, pri tem pa se pod varnim zavetjem konceptualne in pri založbi izdane plošče širši publiki, ki si nastopaštva in bahaštva od svojih ikon želi, dokaže, da je zmožen tudi bolj komercialnega zvena, vendar za ceno uspeha ni pripravljen prodati ravno vseh svojih idealov in načel.