samozaložba, 2022

Jaja Gha'is Robinson je 22-letni gobezdav mulc iz Filadelfije, ki se z bistro glavo in ostrim jezikom brez filtra prebija v podtalno rapersko srenjo. Samooklicani črni boljševik je večje zanimanje prvič vzbudil lani, ko je še s svojim starim psevdonimom Jaja00 na plano navrgel intrigantno platko BlackBolshevik in z njo kot raper in producent začrtal glavne smernice svojega ustvarjanja. Pustolovska shizofrena produkcija in politično nabita besedila so Ghaisevi najizrazitejši atributi, s katerimi se ponaša tudi na novi plošči There Will Be No Super-Slave, ki jo je julija izdal v samozaložbi.

Z novo plato je nekdanji Jaja00 – zdaj Ghais Guevara – prevzel tudi novo ime, s katerim ne skriva, da je ideološko nagnjen k Cheju in ostalim velikim marksističnim revolucionarjem. V tem zaznamo, da idejno stopa po sledeh predhodnikov raperskih aktov, kot je The Coup, zasedba, ki je v začetku devetdesetih v državi z renomejem svetovnega policaja, ki se stalno šunja v tujo politiko in se ponaša z dolgoletno tradicijo zatiranja levičarskih gibanj tako znotraj kot zunaj svojih meja, s srčno izpovedjo maoistične ljubezni do landlordov dobro pretresla javnost in postavila enega boljših zgledov za zmožnost silnega političnega naboja znotraj rap glasbe. 

V nadaljnjem iskanju Ghaisevih vzornikov moramo iz sodobnejših časov kot primerjavo na plano nujno privleči JPEGMafio. Ne le, da se glasbenika še kar dobro ujameta na tematski in ideološki ravni – dovolj pove pogled na kak starejši Peggyjev material, kot je album Communist Slow Jams, ali pa njegova eksplicitna mržnja do revizonističnih libtardov in fašistoidnih alt-desnuharjev – JPEG in Guevara sta si sorodna tudi v soundu in načelu ustvarjanja. Ghais Guevara se tako kot Peggy vzpostavlja kot raper in producent obenem, po produkcijski plati pa je med njima kar nekaj podobnosti. Oba imata žilico za nekonvencionalno vzorčenje, ki od vsepovsod pobira nespucane semple in iz njih gradi organiziran, harmoničen kaos. Glavna razlika je le ta, da se Ghais ne polašča najrazličnejših tako imenovanih glitchev in breakov, ki jih lahko pričakujemo v produkciji JPEGMafie, kar pa ne odvzema prav nobene kompleksnosti Guevarovemu vzorčenju, ki se napaja iz žanrov, kot so soul, jazz, pop in elektronika. 

Semplanje na plošči There Will Be No Super-Slave pa ni zanimivo zgolj zaradi žanrske širine, temveč tudi zaradi številnih posnetkov iz sfere pop kulture in novičarskih segmentov, ki že v uvodnem komadu s tirado nepovezanih semplov poustvarijo vsakodnevni medijski šum, ki nas obdaja in ki ga voljno ali pa nevoljno nenehno konzumiramo. Na plati tako slišimo pizdenje Samuela L. Jacksona iz Tarantinovega filma Jackie Brown, kontroverzno hvalnico O.J. Simpsonu iz ust nakokirane legende in O.G. gangsterja ekstremnega pro wrestlinga New Jacka, propagandistične laži alt-rightovskih youtuberjev, kot je Crowder, poezijo Muhammeda Alija, anime monologe in mnoge druge semple, ki včasih zabavno popestrijo vzdušje, spet drugič osvetlijo osrednjo problematiko, ki jo Guevara naslavlja v določenem komadu. K duhovni plati in reflektivnim trenutkom albuma pa prispevajo številni posnetki islamskih molitev, kajti islamska vera močno zaznamuje Ghaisovo osebno življenje.

Identiteta pripadnika islamske vere in temnopolte osebe v ZDA je poglavitna izhodiščna točka, s katero v besedilih, polnih odštekanih enovrstičnic, referenc in besednih iger, Guevara konstruira predvsem kritiko rasizma, imperializma in kapitalizma. Čeprav ima kar nekaj komadov z aktualne plate absurdna ali humorna imena – eklatanten primer tega je pesem I Personally Wouldn’t Have Released John McCain – njihova vsebina ni pretirano komična, temveč polna predirljivih in pikantnih besednih napadov, osnovanih na poznavanju zgodovine in sodobne geopolitične situacije. Ob standardni izkušnji temnopolte osebe v ZDA in kurcanju prašičev v modrem, ki tej pritiče, Guevara naslavlja tudi točno določene dogodke in škandale tako iz daljne kot iz nedavne zgodovine. V omenjenem komadu z naslovom, neprijaznim do Johna McCaina, Guevara omenja, kako je financiranje antikomunističnih kontrasov v Nikaragvi posredno privedlo do epidemije krek kokaina predvsem v črnskih getih, v pesmi Mimicry of the Settlers pa zgolj v zadnji kitici Ghais uspe nasloviti aktualno vrenje v Jemnu, se popiša na intervencijo Nata v Libiji, graja dvoličnost zionizma, obsodi poskuse pučev ZDA v državah Južne Amerike in pokomentira bombardiranje filadelfijske stanovanjske četrti leta 1985, v katerem je umrlo enajst oseb, med njimi pet otrok. Več kot dvesto ljudi je končalo na cesti, napad pa je izvedla tamkajšnja policija, ker so v nekaterih domovih živeli pripadniki črnske aktivistične organizacije Move.

Mladi boljševik ne skopari niti s kritiko organizacij, ki se predstavljajo, kot da so njegove zaveznice. V spet humorno naslovljenem komadu Patrisse Cullors Stole My Lunch Money se namreč obregne ob gibanje Black Lives Matter, natančneje ob njegovo soustanoviteljico, ki je pod pretvezo revolucionarnega aktivizma pobasala lepe denarce, s katerimi se je obogatila za nekaj nepremičnin. Na trenutke se sicer zgodi, da Ghais resno politično vsebino rahlo zbanalizira, ko jo sopostavi neki popkulturni referenci, in ponekod zaznamo majhno spotikanje čez verze, toda pri njegovih mladih letih je takšna neizpiljenost pričakovana in mu je ne moremo preveč upravičeno očitati, saj se kljub občasni nerodnosti Guevara baha s polnimi žepi različnih flowov, s katerimi pluje čez petnajst komadov albuma There Will Be No Super-Slave. 

Rimoklepaška sposobnost, forma, ki je podprta z močno vsebino, in produkcijska spretnost, ki se navkljub očitnim zgledom vendarle odmika in osamosvaja od sodobnikov, zagotavljata, da bo mladi črni boljševik Ghais Guevara še spuščal nevarne besedne rafale, ko bo na samosvoji poti v podtalju, zunaj okovov zaslužkarske glasbene industrije, opeval revolucijo in pljuval po tistih, ki jim to pritiče.