Keck, 2019

Čez faco te useka tvoja 55-letna hči: Did I stutter?

Bristolska brca v piščal, Giant Swan, je končno povila dolgometražno prvorojenko, ki jo je poimenovala kar po sebi. Ne naključno, plata namreč vsebuje vso esenco Giant Swan, ne-tehno tehno, kot se je pred dobrim letom izrazila sodelavka Špela Cvetko v recenziji dveh visokoletečih dvojčevih EP-jev. Če kljub njuni priljubljenosti na frekvenci 89,3 MHz-a do danes niste uspeli ujeti radožive mrakobnosti, ki jo ponuja glasba bristolskega dvojca, naj vas napotimo k intervjuju, ki ga je pred njunim nastopom na lanski Sonici pripravil kolega Žiga Petrič. Iz njihovega pogovora vejejo prizemljenost, igrivost, prijaznost, kar morda objasni tudi, kako kljub grobi, agresivni, vseobsežni muziki oba gromozanska laboda nikakor nista mačo!

Hitro po uvodni šamarčini, ki kljub odsekanemu govoru prav nič ne jeclja, vstopimo v prestolnico pekla oziroma Pandaemonium. Bas žge v podplate, da si le s težavo odrekamo ples in sorazmerno enakomerno v nas iz vseh strani pritiskajo bolščeči pogledi vseh demončkov, dih zastaja. Izbira prvih dveh skladb z albuma za dražeče single je jasna! Iz okov bala, a v mentalno nič manj zahtevno okolje, nas nato osvobodi 'I' As Proof. Zvočni elementi zdaj postanejo rezkejši, medtem ko se ritensko oddaljujemo stran od malih vreščečih demončkov, morda kar v poklon nesrečnim zasuženjenim dušam domačega mesta Robina Stewarta in Harryja Wrighta. Hja, Bristol se pač ni nikoli zares industrializiral; pred revolucijo ga je trgovina s sužnji umestila na zemljevide bank, ki so se še dolgo po koncu suženjstva mudile v gradu in s tamkajšnjim, enim največjih deležev služb v financah ustvarile … novodobne sužnje. Zven industriala, ki ga oddaja tokrat obravnavana giant techno spika, zato morda preseneča. Vseeno pa – če se potrudimo obrniti kovanec, verjetno ravno zgodovinska nerelevantnost in izhajanje iz kanona eksperimentalnega dubovskega shoegaze benda The Naturals lahko pojasnijo način pripovedi in obdelave zvoka, ki konstituirata to, kar je Giant Swan. Organsko ustvarjeni elementi, ki prehajajo s strun kitar in vezij ritem mašin preko labirinta efekt pedalk, drobljeni a povedni vokalni vložki ter delno razgaljena performativnost naelektrenih živih nastopov dvojec Giant Swan segregirajo vstran od podobnih projektov, tudi vertikalno, ga povzdignejo vsaj za nekaj inčev.

Tako se tudi ustaljene albumske pripovedi bristolska dečka lotita nekoliko drugače – za osrednje tukaj napravita umirjenejše glasbene inačice. Morda zato, da omogočita čas vdihniti, preden nas potlači breme ljubezni, vseobsegajoča zajetnost skladbe Weight Of Love, ki nas s šumečim uvodom v dobrih petintrideset sekundah pripelje naravnost v past za tehno labode. Potem nas odvlečeta v že poznane globočine jezera, nad nami mašine režejo v led, pod nami neskončna črnina. Zdrami nas shrljiv zvok in bojazljivo se zazremo v objekt miru, Peace Fort Nine, ki radodarno razpre še zadnje trenutke za introspekcijo, preden nas v naslovih neizgovorljiva zaključna štiklca izstrelita nekam onkraj vsake zavesti. Predzadnji z že od začetka neusmiljeno štanco, zaključek nato s srhljivo vseprisotnostjo.

Giant Swan nas sooči in nas sooča z ekstraktom tistega nečesa klubskega in s sržjo nas samih. Čeprav vseh deset kompozicij nikakor ne išče svojega prostora v klubu, te skupaj vseeno ustvarijo pogoje, ki bi še tako upokojenega obiskovalca temačnih prešvicanih kleti obsedli s koprnenjem v večurno ritemsko zibanje. V želji po nadgradnji žanriranja kolegice, ki je Giant Swan opisala kot ne-tehno tehno, bomo tule dodajali še pridevnik prekanjen.