Editions Mego, 2013

Tolpa bumov danes razteza prostor sodelovanju dveh magov studijske tehnike znotraj polja sodobnih zvočnih umetnosti. Prvi je na frekvencah Radia Študent že večkrat predstavljeni Giuseppe Ielasi, mojster iz Orena pri Milanu. Ielasi z izvoljenko - zvočno umetnico Jennifer Veillerobe trenutno vodi založbo Senufo Editions, pri kateri izdaja izbrane kose zvočenj najbolj cenjenih ustvarjalcev polja sodobnih raziskovalnih zvočnih praks. Ena nedavnih izdaj Senufo je bila Fernweh avtorja Kassela Jaegra – Ielasijevega tokratnega sodelavca. Jaeger je pravzaprav psevdonim, za katerim se skriva ime François Bonnet. Bonnet je studijski in koncertni zvočni tehnik, član aktualne ekipe legendarnih studiev Ina GRM v Parizu. Kot Kassel Jaeger je od leta 2007 nanizal šest izdaj, večinoma vezanih na prehodne žive izvedbe akuzmatičnih kompozicij za večkanalne zvočne sisteme. S svojim pravim imenom pa se podpisuje pod zvočno inženirstvo albumov Roberta Hampsona, člana legendarnih Loop, in je sodelavec pri projektu izdajanja vinilnih ponatisov starih plošč konkretne glasbe, ki se ga je z Recollection GRM lotila Editions Mego. 

Bližino Ielasija in Jaegra tako najdemo predvsem v ljubezni-do in praksi konkretnih ter akuzmatičnih glasb, kot so te pustile pečat v preteklosti in živijo še danes. Material za dve kompoziciji Parallel in Grayscale sta avtorja zajela v dveh živih improviziranih seansah. Prva seansa, ki se je odvila v Parizu, je bila izvedena z analognimi napravami, druga, tokrat pri Ielasiju v Orenu, pa pretežno z računalniki. Naknadno sta ti dve seansi skomponirani/zliti druga v drugo in oblikovani v dva daljša kosa, od katerih vsak zasede svojo stran vinilne plošče. 

Zvočni material na plošči je tako izredno bogat, saj združuje vrhunsko zvočenje tako digitalne redistribucije konkretnega materiala – terenskih posnetkov, digitalnih faziranj ter drugih manipulacij stereo prostora - kot tudi sintetizirane zvočnosti in delo z analognimi napravami zvočne reprodukcije. Ker sta dva kosa oblikovana iz istega živega materiala, so med njima podobnosti, vendar je scenosled dovolj drugačen, da jih je treba iskati globoko v detajlih. Poznavalcem obeh izvajalcev bo nenavadno domač predvsem določen terenski zajem, saj tako Ielasi kot Jaeger v svojih praksah igranja konkretnih zvokov oblikujeta prepoznavne zvočne podpise, ki jim lahko sledimo skozi številne izdaje - oba sta namreč zelo diskografsko učinkovita. Izjemno je prepletanje Ielasijevih perkusivnih prelaganj in odmevov, cepetanj, vrtenj frnikol in toplih piskov ter Jaegrovih letal, rezil in trepetajočih strun, ki nosijo pravo pariško srhljivo patino. Velik del plošče je kljub stalni prisotnosti za Jaegra značilnih dolgih teksturalnih elementov bolj Ielasijevsko ritmičen, saj se pretežen del scenosleda dinamično opira na vzporedne ritmične elemente daljših dromljanj ter sprožanih in seckanih drobcev, pa naj bodo to posamezni/samstoječi zvočni dogodki ali skozi amplitudne kontrole spuščani koščki širših celot.

Rezultat take metode dela je fokus na vsak posamezen zvok, naknadno studijsko delo namreč odvrača pozornost stran od tehničnega vložka in glasbenikovega izvajanja. Poseben dosežek obeh kompozicij je izjemna prisotnost vseh elementov v miksu. Ob plošči se zdi, da zvoki v percepciji funkcionirajo hkratno, njen namen ni poslušalčevo postopno odkrivanje novih elementov skozi večkratno poslušanje, marveč ravno obratno – naj poslušalec skozi eksplicitnost vseh zvočnih elementov naenkrat sliši celoten miks kot glasbeno kompozicijo, naj tapkanja ne odmevajo navzven ali ob strani, učinkovati morajo po sredini, v osredotočenem nihanju skozi stereo prostor, kjer se naenkrat dogaja vse in vsako posamezno, na istem mestu, a ne eno na mestu drugega.

Fokus teh zvočenj je zvočenje samo, je delo z zvokom.  Zato je tako odvečno asociativno razmišljanje, tudi ob dveh naslovih kompozicij, ki najverjetneje namigujeta prav na kompozicijski proces oziroma na paleto zvokov v naboru. Naslovnica pa je zgodba zase. Sugestivne okapucane podobe in markantno rezilo, natisnjeni v enobarvni skali na naslovnico pisarniške mape? Ne zdi se ravno strašljivo ... Jaeger naslove svojih del običajno tolmači kar kruto neposredno. Tudi ko jih prevaja v sliko ... Ielasi pač ne tolmači ...