On Parole, 2023

Nekaj let je minilo od prvenca Death Machinery, a bilo je vredno čakati na nov album domačih grinderjev Glista. Novi album je izšel na zadnjega avgusta dan, njegovo ime pa je tako dolgo, da ga bomo v dotični Tolpi bumov zapisali le enkrat: The "Never Apologise for Defending Yourself from Being Violated" Album.

Za razliko od predolgega imena izdelka se zdi, da je ta album celo prekratek. Prehitro mine. A zanimivo je, da temu toliko ne botruje dejstvo, da so komadi v povprečju dolgi dve minuti, temveč je občutek prehitrega minevanja po mnenju avtorja posledica tega, da je tako prekleto zanimiv in dinamičen. Če se namreč dostikrat pri grind bendih zdi, da imajo zelo podobne komade in so temu primerno, z redkimi izjemami, njihove plate enolične, so Glista z novim albumom dokazali, da temu včasih ni tako.

OK, ne smemo pretiravati – novi album Gliste spet ne ponuja takega nabora komadov, da bi lahko rekli, da vsak zares izstopa, se pa temu precej približa. V primerjavi s prvencem Death Machinery, za katerega se je zdelo, da je lepo zacementiran v malti grinda in death metala, nam novi album ponuja pravo mineštro zadev, ki so zmlete, torej »zgrindane« skupaj. Podstat novega albuma sta brzina in brutalnost, torej glasbeniki še vedno zelo črpajo navdih iz death metala, a so zadevo popestrili z mnogimi drugimi prijemi.

Začnimo kar pri naslovnem komadu, katerega ime namesto zadnje besede album nosi besedo blues. Res je – Glista znajo v svojo glasbo vplesti tudi več kot očitni delež bluza. Ta bluz se vmes spremeni v »bluz-bit«. Prvi bend v zgodovini, ki je to storil! Na prejšnji plati je bil to valček, tako da je v tem oziru kvota izpolnjena. Ampak to je očiten odklon. Ostali deleži različnih glasbenih vplivov se kažejo v malih, včasih kar »poznavalskih« dozah: to je recimo kakšen ultra hiter old skul hardkor blast, ki spominja na bende iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Primer pesmi je Svi na ulice, katere osrednji del je očiten poklon 80s hardkoru v stilu Cryptic Slaughter. Potem imamo večni Glistin poklon disko ritmu, s katerim se začne sicer kar deathmetalsko obarvani drugi komad na plati, Kraljica mraka.

Znotraj komada Touch Scream je vmesni delček, v katerem je čas za pravo polko, najbolj zanimiv zvočni velikonočni jajček pa slišimo v pesmi Disturbing.Industrial.Yearning, ki je pobran direkt iz popularne serije iz osemdesetih let, v kateri je glavni junak znal narediti vse in je bil utelešenje kratice DIY. Slišimo priredbo od Baka Yaro, v kateri »spoken word« del s svojo Borat angleščino govori prav nekdanji član te kultne zasedbe. Potem je tu še deathdoomovsko obarvani začetek komada Zadajam si rane, ob katerem bi zadovoljno pokimal vsak oboževalec zasedbe Incantation, Self-Hell-Self-Help pa je tudi očitni poklon Glistini ljubezni do klasičnega death metala.

Če smo iskreni, je težko secirati, od kod vse črpajo Glistavci material za novo plato. Rezultat je vsekakor odličen, saj je pred nami razgibana in nikoli dolgočasna plošča. Za povrh imamo še besedila v slovenščini, angleščini in hrvaščini, pa tudi téme, ki jih obdelujejo, so aktualne, a v pravi grind maniri pripovedovane na precej domiselne načine. Če se vrnemo nazaj h glasbi, lahko trdimo, da so Glista v letih od izida prvenca uspeli najti svojo, čeprav na trenutke shizofreno identiteto in da so vidno ter slišno bolj sproščeni in v preizkušanju bolj svobodni, kot so bili kadarkoli prej.

Razvidna je tudi menjava članov – za bobni imajo zdaj nekdanjega člana zasedbe Analizator, Ivana Francuskog, ki je »Ivan better« od prejšnjega bobnarja, kitarista Alojza Ropa pa je zamenjal Denis Vesel, ki v tandemu z Gašperjem Fleretom, ki je svoje odlično poznavanje deathmetalskih rifov samo še utrdil, odkar ustvarja z death metal zasedbo Razvalina, tvori odlično riffen sekcijo. Kar zadeva ritem sekcijo, pa moramo kapo sneti in se prikloniti Roku Novaku, čigar bas je na novi Glistini plošči pravzaprav najbolj izstopajoč inštrument, zaradi česar bend precej spominja na kultne Extreme Smoke 57. Zvok basa je vrhunski, Rokovo igranje pa dvigne glasbeni izraz Gliste na povsem novo raven. Vrnimo se še k bobnarju Ivanu, ki je točno to, kar je ta bend potreboval – možakar je sposoben igrati vse žive stile na bobnih, hkrati pa ima velik smisel za komponiranje. Z ostalimi inštrumenti se ujame odlično, kar lahko slišamo v vsakem komadu.

Za konec nam ostane seciranje vokalnega izražanja Matije Majcna, ki je poleg res dobrega kruljenja in bolanega kričanja tokrat uvedel še tisti crusterski vokal, s katerim popestri marsikateri refren, sam bend pa tudi zelo uspešno eksperimentira s svojimi »gang vokali«, ki niso nikoli vsiljivi in vedno le dodajo tisto, kar posamezna pesem potrebuje.

Plata s predolgim imenom je torej zelo dober dosežek domačih visokooktanskih nažigačev Glista, edina njena prava hiba je ta, da je prekratka. Toda to so malenkosti, ki niti niso tako pomembne. Zdaj pa vsi v sobice, prižgat zvočnike in razjezit sosede z dozo brzine in brutalne vrline!