GNOD: CHAPEL PERILOUS

Rocket Recordings, 2018

Vsak, ki je kdaj naletel na glasbeni kolektiv Gnod, si je bržkone lahko oblikoval zgolj megleno sliko o tem, kaj ta banda iz manchesterskega Islington Milla sploh zares počne. Če jih je imel priložnost videti v živo kar dvakrat v lanskem letu, obakrat v klubu Gromka na Metelkovi, mu tudi zelo različni izkušnji teh dveh koncertov nista prav dosti pomagali. Prvič striktno kitarsko naperjena zasedba, drugič elektronsko paranoičen duo v dveh medsebojno neprepoznavnih in neprimerljivih formatih. Gre seveda za zelo eksperimentalno angažiran, shizofreno razpoložen in glasbeno znatiželjan sestav, ki tudi vsakemu pristašu – tako imenovanemu gnodoglavcu - povzroča težave s spremljanjem njihovih tekočih izdaj. Zgolj letos so Gnod izdali že tri albume, kar pa ni nujno res, če štejemo še različna sodelovanja pod drugimi imeni, krajše kasetne izdaje pri lastni hišni založbi Tesla Tapes ali žive posnetke. Po lanskem politično nastrojenem albumu Just Say No To The Psycho-Right Wing Capitalist Fascist Industrial Death Machine se danes torej v Tolpinem terminu posvečamo albumu Chapel Perlious, ki je enako kot omenjena lanska izdaja izšel pri založbi Rocket Recordings.

Spreminjajoči se sestav Gnod se z bogato diskografijo največkrat okliče za psihedeličen kolektiv, kar je po eni strani vsekakor pravilno, a po drugi zelo pazljivo. V svojih zvočnih raziskovanjih so v preteklosti cepili elemente mnogih žanrov, hkrati pa vselej držali napetost v sožitju psihedelije z brutalnostjo. Prav zato je Chapel Perlious histeričen, razcepljen in upogljiv izdelek, ki spaja stare, daljše in raziskovalno elektronski Gnod z novejšim, direktnejšim in kitarsko objestnejšim. Neškodljivo prodornost albuma uvede ponavljajoč se zmanjšan basovski akord uvodne petnajstminutne Donovan's Daughters, v kateri se nato pridruženi odrezavo odigrani inštrumenti drgnejo ob jedek glas Neila Francisa. Ta tekom komada večkrat spomni na bevskajoč Lydonov vokal iz časa starejših Public Image Ltd, vleče se, kot da bi bil odpet čez katarzično swansovsko inštrumentalno podlago. A to ni le potrpežljivo, dočakano združenje vseh vlog v raven in udaren ponavljajoč se neskončen riff, temveč se po razpustitvi nekje na pol poti, ko naj bi slišali že vse, prelevi v še ostrejšo in tršo zvočno pretnjo.

Album Chapel Perilous sestoji iz petih komadov, od katerih so trije elektronski ujeti med dva daljša kitarska. Po petnajstminutnem uvednem očiščenju sledi komad Europa, na semplih zgrajena elektronska krajina dubovskih repeticij in odzvenov z ženskim vokalnim semplom anti-evropske vsebine in graje, ki jo prav tako kot naslednjo skladbo Voice From Nowhere prekinjajo piski, žvenketi, trki in ostri rezi trše industrije. Omenjeni naslednji komad sicer temelji na vznikajoči in spet ponikajoči truščasti tolkalski podlagi in ohlapnejših, debelejših sekvencah. Komad A Body, ki ga poslušamo v podlagi branemu besedilu, z odločnim in učinkovitim zapletom prav gotovo spada med zanimivejše spoje elektronskih eksperimentov Gnod z organskimi vokali in efektiranimi inštrumenti. A Body tu od vseh treh elektronskih pesmi še najmočneje spominja na Gnod iz časa monolitne plošče Infinity Machines.

Zadnja objemka z albuma je kot rečeno znova kitarske narave. Torej komad Uncle Frank Says Turn It Down, ki se na momente nevarno približa blesteči pesmi z albuma Just Say No To The Psycho-Right Wing Capitalist Fascist Industrial Death Machine, pesmi Bodies For Money in odpelje ter zaključi s piskajočim, neobdelanim presežkom. Tu, kjer je vsaka zareza v zvok dobrodošla, kjer se vsak trušč zdi normalen in kjer stric Frank nima pravice ukazovati – v Gnod kapelici – tu, kjer je doma pretirano vznemirjenost in dopadljiva ogroženost.