Constellation Records, 2024

Sedmega oktobra leta Gospodovega 2023 se je dolgo trajajoči konflikt med Izraelom in Palestino zaostril. Svet je v šoku in z nemočjo dnevno prebiral poročila o mrtvih civilistih. Njihovo število je iz dneva v dan naraščalo. Štiri mesece pozneje je bilo palestinskih žrtev že skoraj trideset tisoč in prav na ta podatek se nanaša pripis k naslovu aktualne plošče postrock velikanov Godspeed You! Black Emperor.

Bendovo glasbo pogosto označujejo tako za družbenokritično kot tudi brezčasno, toda z No Title to brezčasnost zavračajo in se jasno datirajo. Predhodne izdaje obravnavajo splošno relevantne družbene teme, ki so bile ob izidu prvenca leta 1997 prav toliko aktualne, kot so danes. No Title je drugačen. Gre namreč za neposreden odziv na specifična grozodejstva, ki trajajo še danes. Ob poslušanju albuma tako dodatno zaznamo nujnost, ki je pri snemanju gnala desetčlansko zasedbo. 

Album je kljub temu dodelan in dokazuje, da je zasedba po tridesetih letih še vedno aktualna in se je pripravljena podati v relativno neznano. Plošča nas z uvodno skladbo, ki jo vodi himnična melodija distorzirane kitare, odvede visoko in stran, nekam na lepše. Preprosta melodija vzbuja spomin na preprostejše čase, čase miru. Skladba poslušalcem ponudi varljiv občutek varnosti in udobja, ki ga popolnoma poruši začetek naslednjega komada. Zgovorno naslovljena skladba Babys in a Thundercloud z dronovskimi zvoki in oddaljenimi tolkalnimi vložki spominja na zvoke padajočih bomb.

Prav ta skladba pokaže, da bend še vedno lahko ustvarja in da je na vrhuncu svojih moči. Slabih štirinajst minut, ki vodijo do konca prve strani albuma, stoji ob boku bendovskim klasikam, kot sta Sleep in East Hastings z zgodnejših albumov. Skladbo Babys in a Thundercloud zaznamujejo počasno stopnjevanje tempa in glasnosti ter raztegnjeni godalni droni, združeni z militantnimi udarci po bobnih, ki album zvočno ženejo naprej in naprej. Opisano se združi s preprostim fraziranjem, kar z nenehnim ponavljanjem poslušalce ujame v zvočno mašino, imenovano Godspeed You! Black Emperor. Mašino, ki dviga, spušča in nas pusti viseti visoko nad grozotami sveta, spet drugič pa nas posrka naravnost vanje. Mašino, ki kljub turobnosti, blaznosti ali grozi, v katero nas zvleče, stoji ob tebi in ti ponuja upanje. 

Upanje je poglavitna ideja plošče, ki jo vodijo epske orkestrske pasaže. Pred nami slikajo grozo, toda hkrati dopuščajo razplet na boljše. Digitalni izid albuma sklene skladba Grey Rubble – Green Shoots. Z vrsto delay efektov sprva deluje kaotično, sčasoma pa se iz kakofonije izlušči himnična melodija, ki poslušalce znova povzdigne nad raztreseno dogajanje na plošči. Album tako deluje kot zaokrožena celota, vrne nas v podobno stanje, kot smo ga doživeli na začetku. No Title za tesnobo ob podoživljanju grozot ne ponuja rešitve. Predstavi le pogled na dogajanje, razrešitev občutkov, ki jih vzbuja glasba, pa prepusti nam samim. Godspeed You! od občinstva pričakujejo zrelost in mu dopuščajo avtonomijo, zato album ne uči, temveč razodeva.

Plošča, ki odprto naslovi genocid, nikakor ni bila nepričakovana. Efrim Menuck, de facto vodja zasedbe, je večkrat javno obsodil sionistično državo, zasedba pa se je teme dotaknila tudi na albumu Yanqui U.X.O. Morda smo bili zato razočarani, ko na turneji, v sklopu katere se je bend aprila lani ustavil tudi v Kinu Šiška, genocid ni bil neposredno naslovljen. Štiri mesece kasneje je bil objavljen prvi singel z aktualnega albuma, ki se je omenjeni tematiki podrobno posvetil. Izdajanje singlov je za ta bend prej izjema kot pravilo, zato je skladba pritegnila veliko pozornosti. Prav tako je pozornost pritegnil naslov, oziroma bolje rečeno, pomanjkanje naslova. Zasedba je ob izidu delila zapis, ki pojasnjuje, da je izbira naslova trivialna v dani realnosti in resnosti genocida, in s tem ponovno zavzela jasno stališče do izraelske okupacije.

Prav tako so zanimiv naslovi skladb. Oko pritegne predzadnja skladba z digitalne izdaje z zgovornim naslovom Pale Spectator Takes Photographs, ki v štirih besedah povzame vlogo Zahoda ne le v trenutnem konfliktu, temveč v celotnem neokolonialističnem bazenu Bližnjega vzhoda. Konec koncev smo tudi poslušalci, ki uživamo ob glasbi albuma No Title, le fotografi, ki fotografiramo in opazujemo. Zasedba se s tem, da je ploščo posvetila opozarjanju na genocid, ne postavlja na piedestal borcev za pravice Palestincev. Z eno skladbo izkazuje dovolj visok nivo samozavedanja, da moralistično stališče desetih zahodnjakov, ki se vleče čez ves album, ne izpade hinavsko.

Recenzijo je pripravil vajenec Martin, mentoriral je Gregor Žibert.