Samozaložba, 2019

Sludge poznamo kot žanr predrkavanja enih in istih rifov ter pravila isti rif kot prej, ampak počasneje. Monotonost takšne dinamike so glasbeniki skozi čas obogatili z vnašanjem različnih postmetalskih elementov. S tem so se igrali že Neurosis, zadevo izpilili Isis, danes pa enak format furajo med drugim domači Goragorja. Spletna platforma Bandcamp je v teh mesecih postala bogatejša za še en postmetal/sludge album, domača zasedba Goragorja je namreč prav tam svojim poslušalcem in širši javnosti ponudila svojo drugo ploščo, tokrat naslovljeno Akarma. Fantje iz Dobrovega v Brdih sicer domači metal sceni niso tuji, kitarist Sergej Pojavnik in bobnar Tomaž Abram sta oba bivša člana alternativne metal zasedbe Haron. Na basu pa se v Gorigorja pojavi član zasedbe Hellcrawler. Globalno gledano je sludge relativno popularen žanr, ki je nastal v zadnjem desetletju devetdesetih let prejšnjega stoletja. Za njegovo priljubljenost pa so zaslužni predvsem bendi, kot sta Eyehategod in Isis. Ob denimo Isis sicer lahko govorimo že o popularnem raziskovanju med sludgeom in postmetalom. To glasbo, ki temelji na repeticiji in razvoju strukture, najdemo tudi tukaj naokoli, denimo pri zasedbah, kot so Jegulja, Kormorana, Carnaval, The Canyon Observer, celo Leechfeast in seveda Goragorja.

Goragorja so svojo ambivalenco med ambientalno in abrazivno glasbo prikazali že na toplo sprejetem prvencu Ulkus, in če ob poslušanju postrock in metalskih melodij s te debitantske plošče še nismo bili prepričani, kje točno na spektru se Goragorja nahajajo, Akarma zdaj zasedbo pritrdilno usidra predvsem v postmetal.

Skoraj polurni inštrumentalni album so Goragorja posneli v studiu Gumakura, kamor so svoj čas zašle tudi zasedbe, kot sta denimo Grob ali Urborg. Akarma je direkten, bobneč album, poln pregnetenih rifov, ki se na poti ugodne repeticije močno ustalijo v glavi. Nasproti jim stojijo melodični momenti zadovoljstva, ki predstavljajo nežen oddih od omenjenih, bolj grobih delov. V primeru, da vas še nismo prepričali, pa naj omenimo še, da je za mastering plošče Akarma poskrbel James Plotkin, človek, zelo blizu žanrom ekstremne metalske glasbe, med drugim odgovoren za nekatere plošče bendov Sunn O))), Isis in Earth.

V morju žaganja Akarme je mogoče slediti več možnim vplivom oziroma stilskim asociacijam. Takšno je na primer groovanje, kot ga slišimo pri francoskih mogotcih Gojira, melodični vstavki pa spominjajo na izraze bendov, kot so švedski Cult of Luna, Year of No Light, Omega Massif, ali pa celo na izraz skramz Japoncev Envy.

Tokratno ritmično lobotomijo Goragorja odprejo s komadom Moderni suženj. Nerazločen hrup v ozadju takoj preide v napoved nalezljive ritmike z eno na prvo uho bolj močnih kitarskih linij, a že kmalu ta ista linija z repeticijo postane precej dolgočasna. Izgubi svoj čar. Po izpihanosti uvodnega komada nas plata seznani s skladbo Sen. Ob prvem poslušanju se pojavi občutek, kot da smo se slučajno znašli oziroma ujeli v kak prehoden deathmetalski breakdown. Počasi se zadeva nato umiri in komad vstopi v tipično nalezljiv sludgerski marš. Predvsem tu izstopata določena nelagodnost in mrak drugega dela komada, kar le še potencira vtis, da kitare na momente zvenijo kot vokalne linije. Vse skupaj se stopnjuje in narašča na prijeten način. Zanimiv je tudi komad Pošast, katerega bliskovit in glasen uvod je povsem zvest naslovu, a se s tekom pesmi ton večkrat grobo obrne v skoraj mirno melodično pavzo. S tem se pesem ujame v določen razdvojen prostor, kot bi bili priča boju med človekom in zverjo, pošastjo.

In kot se spodobi za vsak postmetal band, Goragorja svojo drugo plato zaključijo z najdaljšim komadom svoje diskografije, komadom Zenit. Minimalističen pristop zgrabi že v uvodu in dviga pričakovanja, zdi se, kot da bi gledali skozi steklo v prostor, kot da ne bi bili zares tam. Karakter te pesmi v popolnosti zaobjame melodično milino električnih kitar, potopljenih v morje razmeščenih bobnov. Prvih pet minut torej predvsem plavamo. Končno nato zadeva pronicne v neposredno bližino in zagrabi zvok, značilen za bende, ki jim pripisujemo žanrsko predpono post-, in morda bi kdo znal očitati, da gre zgolj za predolg buildup, crescendo tu namreč ne doživi vrhunca, kot smo tega običajno vajeni. Naraščanje Zenita se konča s krajšim melodičnim vstavkom in se v skrajnem zaključku ukine s feedback loopom, ki poslušalca posrka nazaj na začetek komada, v tamkajšnje občutje izgubljenosti.

Akarma se torej ponaša z močnim vtisom polemike med lepim in grdim, med sludgom in postmetalom. Ideja plate je utemeljena v precej osnovnem postmetalu, vseeno pa po svoje izstopa z močnimi poudarki na inštrumentalih, melodiki in dinamiki med različnimi bloki glasbe. Goragorja so tu bolj melodični kot Omega Massif, pa vendar težji kot kaki Year of No Light. Gospodje z Brd so tako uspešno nadgradili svoj že ustaljeni zvok, ideja združevanja nasprotij pa je na plati podkrepljena z močno zvočno sliko, ki nas pretrese v drobovje ali nas zaziba v tistih bolj dinamičnih segmentih komadov. Akarma je solidna postmetal plata, ki bi lahko našla mesto v glasbeni knjižnici vsakega ljubitelja tega žanra.

Tolpo bumov je pripravil vajenec Klemen.