Sad Cactus Records, 2023

Iz newyorške četrti Queens smo tokrat ujeli novo izdajo tamkajšnega noise pop  dvojca s precej neizvirnim imenom - Gorgeous, ki ga tvorita kitaristka Dana Lipperman  in bobnar Judd Anderman. Glasbenika sta svoje sodelovanje prvič predstavila leta 2019 z dolgometražno izdajo, naslovljeno Egg, na kateri sta prikazala svojo ustvarjalsko iznajdljivost. Ta se kaže v sestavljanju ponavljajočih rifov, raztreščenih bobenskih ritmov in muhastim petjem Lippermanove. Z njo sta vstopila v podzemlje metropolske DIY scene, znotraj katere še danes nastopata po temnih in neodkritih newyorških alt rock in punk prizoriščih.

Začetek novega desetletja v pandemiji pa je tako kot večini glasbenikov tudi duu Gorgeous prinesel izzive v ustvarjanju, s katerimi sta se Lipperman in Anderman soočala v družbi svojega prijatelja in producenta Michaela DiSanta, ki je prispeval že k razvitju njune prve izdaje Egg. Ustvarjanje izolirane trojice je z elanom kreativnosti privedlo do nastanka glasbe, ki se je zapisala na aktualno dolgometražno izdajo Sapsucker, izdano julija letos pri založbi Sad Cactus Records.

Spust po albumu Sapsucker dua Gorgeous se izven konteksta ustvarjalnega okolja tekom pandemije leta 2020 predstavi kot predvsem kaotično in nepremišljeno združevanje kančkov idej, ki sta se jih spontano domislila Lipperman na kitari in Anderman na bobnih. Podoben ustvarjalni proces avtorja opišeta v intervjujih za lokalne newyorške bloge in portale in je tudi očiten ob poslušanju njunega prvenca Egg. Tovrstni pristop pa se od aktualne izdaje Sapsucker razlikuje po skromnejši uporabi kombinacije težke distorzije in eksplozivnih bobnov, s čimer je ustvarjeno intimnejše in istočasno nesigurno vzdušje. To lahko zaznamo v skladbah, ki delujejo kot glasbene sestavljanke s svojimi mešanimi potezami in kombinacijami, ki album zvočno potisnejo stran of formulaičnosti punka in rocka in bližje fragmentiranosti in razpršenosti. 

Ponekod dele skladb povezujejo podobni bobenski ritmi ali pa ponavljajoči se kitarski rifi, nad katerimi se pevka Lippermanova izživlja z svojim nežnim glasom, ki ob poslušanju ne prečka meje nelagodja, temveč se prej prijetno priklopi na podlago. Ob takšni izvedbi pa ostanejo njeni izrazi in besedila zaradi načina mešanja posameznih glasbenih elementov, pa tudi abstraktnih in zgolj poskusno intimnih sporočil, brez večje vrednosti.

Ponekod glasba na albumu Sapsucker skozi kontekst ustvarjanja v obdobju izrednih razmer izraža občutke anksioznosti in nesigurnosti. Ekstremnost razmer pa je skozi izražanje Lippermanove in Andermana v glasbi ustvarila zvočno izkušnjo, v kateri lahko skozi raztreščene ritme in ponavljajoče fraze reflektiramo intenzivno doživljanje izrednih razmer. Obenem pa se album kot celostni glasbeni produkt na trenutke zatika ob malenkosti, ki mu preprečijo prehod na vrhunsko raven. Te kamenčke spotike slišimo predvsem v raznih poskusih prehodov med skladbami, kot je recimo navzkrižni prehod med uvodnima komadoma Sweet in Elbow Stress Rash , ki s svojo enostavnostjo deluje pomanjkljiv in tako skorajda nepotreben. Kljub vsemu temu pa Sapsucker zveni kot dokončan in premišljen album. To se pokaže predvsem na zaključni skladbi Tooth, ki z uporabo zvočnih snovi iz uvodne skladbe Sweet sklene smiseln glasbeni krog in s tem dokaže, da je kljub dozdevno nepremišljenemu in pustolovskemu pristopu h kompoziciji album vseeno dobro načrtovan. S tem pa zasije v svoji polni luči kot mešani produkt talenta, izkustva in eksperimentiranja ustvarjalcev, ki ne glede na vse prinaša dodatek alternativni glasbeni sceni.